V studiu avdicija je javna,
štirje za kvartet so se dobili,
da bi končno družno nastopili,
kot ekipa prvovrstna, slavna.
Opozicijsko edino petje
je po njihovem ta hip primerno,
uglasit tako prišli okvirno
svoje vsi solistično so dretje.
Dirigentka jih je posadila,
vsakemu poseben dala stolček,
ne preblizu, daleč bil komolček
stran je, kot so jasna navodila.
Je ukrep premišljen bil, posrečen,
da štirica se pač ne preriva,
dirigentka pa da nič ni kriva,
jim je še čez usta trak navlečen.
Maska kajpak, sredstvo preventivno,
stokanje ki uduši nevšečno,
petje neubrano, podpovrečno,
ki bi raje rekli mu fiktivno.
Pred ekipnim interes je lasten,
je zapela solopevka Tanja,
da fiasko ta še zdaj odzvanja,
brez posluha ton na moč oblasten.
Le kako štirico uglasiti,
fantov dveh popolno razglašenost
in deklet brez žara narejenost,
ko ni melodije moč dobiti?
Dirigentka v usta jim polaga,
kar želela slišati bi sama,
da avdicija postane drama,
šola netalentov silno draga.
Sebi slednjič mikrofon je dala
dirigentka, ki se vidno maje,
je bila zato brez maske raje,
da lahko je pesmico zgobcala.
