Sta dobili Bora se in Zora,
prva z leve, druga pa bolj z desne
sta strani iz te vasi zaresne,
cela vas ju poslušati mora.
Bora je povedala, obema
da gre dobro že tri desetletja,
Zora kimala je, da imetja
je dovolj, vse to se pridno snema.
Spomenik postavlja da se v vasi,
vse na stroške skupnosti, države,
a da prostor je samo za prave,
ker spreminjajo se stalno časi.
Mleli ženski sta kot pri vodnjaku
običajno se vse v prazno melje,
tlačili sta družno kislo zelje
v slavo nepoznanemu junaku.
Bil je nepoznan in bil je žrtev,
sta dejali Bora in pa Zora,
delali se, njuna da pokora
obudi ga, da ne bo več mrtev.
Da štrlita, rekli, iz povprečja,
sami sebi sta obe ponosni,
za vaščane pa bili neznosni,
polni prazne hvale, leporečja.
