Vas ni dolga, z desne proti levi
vrsti dve sta hiš in pa na sredi
šolska stavba, vanjo so pogledi
vsi zazrti, k eni tam zadevi.
Se učiteljico obravnava,
kakor kost jo grize del vaščanov,
so kot jata nenasitnih vranov,
češ da je brez haska, da postava.
Nič ni prav, se ena stran oglaša,
tista, ki na levi je vasice,
ta raznaša naokrog novice,
da učiteljice ne prenaša.
V šoli da razsaja zdaj bolezen,
da epidemija se še širi,
to pomembno ni, naj le uperi
prst vsak na učiteljico jezen.
Dokler je bila na levi strani,
ko imela tam je stanovanje,
prav idilično bilo je stanje,
so trdili tamkajšnji vaščani.
Ko pa bolj na sredo se prestavi,
do kosti jo zgrizejo v trenutku,
je od vseh najslabša, po občutku
že zasluži, da se jo odstavi.
Vaški se zdravnik tako sprašuje,
ker stvari nikakor ne doume,
le čemu nad kost zgrnile trume
so se besno, vse to mu je tuje.
V delu te vasi epidemija,
da latentna je, ga podučijo,
in kar koli v drugem ko storijo,
se pokaže pač kot histerija.
