Le kako avdicija in basen?
Ti ne gresta vendar skupaj stvari,
a če se še enkrat ju preudari,
tak naslov postal bo hitro jasen.
V basni tej sta konj in žaba glavna,
ne junaka, zgolj nastopajoča,
zgodba pa v celoti je pojoča,
le da niti malo ni zabavna.
Konj in žaba štela bi glasove,
vabita k avdiciji večerni,
vsi bili naj pevci bi primerni,
saj je treba pridobiti nove.
Šarec konj žabona bo podprl,
ta avdiciji naj dirigira,
sam ves hripav akcijo podpira,
tudi če bi oder se podrl.
Interes je združil ti živali,
zbor da kakor koli ustrojita,
tudi če zgolj tulež ven dobita
iz glasov, ki bi se skupaj zbrali.
To avdicija je, ste dojeli?
Da pa basen, pravite, poante
nima prave, da gre zgolj za kvante,
radi bi, zakaj gre, razumeli?
Je poanta vendar vsake basni,
da stoje živali si nasproti,
druga drugi da so si napoti,
nauki basni so zato brezčasni.
Kdo potegne tokrat konec krajši,
čas nam še prehitro bo pokazal,
kdo sam sebi focko je primazal,
kdo iz basni bi pobegnil rajši.
Kakor koli, ko preskušnja mimo
bo avdicijska, ko konja z žabo
klavrn poskus bo šel v pozabo,
v basni dva poraženca dobimo.
Da na koncu nimate junaka,
prav po tem drugačna je ta basen,
njen pa nauk je toliko bolj jasen:
je polom, ko šarec z žabcem kvaka.
