Našla sta se zadnjič dva za skupaj,
prvi bil pop glasbe je orkester,
dolgočasen ves program, nič pester,
drugi zmeden cucek Neobupaj.
Je vrtel orkester isto vižo,
le o vodi in o nje poplavah,
pop je bil sedmina, na zabavah
bi mu hitro dali odpravnino.
Solo je potem zabevskal Šari,
tisti cucek, saj ste uganili,
so iz vode ven ga potegnili,
da zastokal spet komad bi stari.
Naglo da se Titanik potaplja,
lajal Šari zdaj je v polno luno,
treba da zapreti bo štacuno,
ker je v njej že prva vodna kaplja.
Nekaj časa ta je pop poslušal
nek župan, naključni poslušalec,
ugotovil, da brni mešalec,
nad tandemom se glasno pridušal:
»Šari dve in dve v pet not nam laja,
da je morski pes, si še domišlja,
v vrelo vodo iti ne pomišlja,
pasja pamet vidno mu nagaja.
Kar orkester glasbe pop zadeva,
takšna v goste vabi da ščeneta,
oh, ubožci, oh, ti reč presneta,
poslušalce vidno vse mineva.«
Se zato ne zmeni Šari, veslo
še pograbi s taco in pokaže,
ob poplavah da je znatno laže,
če potone skupaj z veslom teslo.
