Sem v lokalu, me dolžnost pokliče,
ne pomaga, treba je oditi,
nujno moram breme odtočiti,
vsa zadeva se stranišča tiče.
Kar ugledam tik nad pisoarjem,
nek obraz nasmiha se mi s slike,
prepoznam poteze, tudi tike,
faca ta je znana kuloarjem.
Nje dejanje da je socialno,
me nedemokratsko prepričuje,
saj obvezo mojo preprečuje,
da ne rečem kaj preveč banalno.
Ni mi treba nič premišljevati,
mi ne bo več pisoar zadoščal,
bom drugje potrebo svojo sproščal,
mi pred pisoarjem ni obstati.
Se obrnem v hipu, še med vrati,
je potreba namreč zdaj velika,
me v kabino je pognala slika,
krivci so straniščni demokrati.
