Končalo se je srečanje predstavnikov držav članic v Bruslju, na katerem je bila večina pozornosti usmerjena k reševanju izziva, ki ga prinašajo migracije. Voditelji so dosegli dogovor, ki ureja prihod prebežnikov, njihova prerazporeditev pa bo za države članice prostovoljna. Že pred tremi leti je bilo jasno, da so zunanje meje EU krhke in da Evropa na masovni prihod migrantov ni bila pripravljena. V teh treh letih ni bilo dovolj politične volje, da bi se kot Unija dogovorili za rešitev, ki bi bila sprejemljiva za vse države članice.
Evropska poslanka Romana Tomc ugotavlja: »Več kot očitno je, da je migracijska politika pod taktirko največjih evropskih držav doživela polom. Nekaj ukrepov, ki smo jih sprejeli tudi v Evropskem parlamentu, je premalo, da bi lahko učinkovito zajezili prihod množice ljudi z Bližnjega vzhoda in Afrike. Gre za izjemen pritisk na države Evropske unije, ki daleč presega normalen migracijski tok, ki je vedno prisoten. Ker leta 2015 nismo znali umiriti ognja, se je požar razplamtel.«
V zadnjem poročilu o stanju glede migracij, ki ga je Evropska komisija predstavila maja letos, je ta opozorila da »razmere ostajajo nestabilne zaradi nenehnega migracijskega pritiska, kot je razvidno iz nedavnega povečanja števila prihodov po vzhodno-sredozemski in zahodno-sredozemski poti.« Ne s strani vlade ne s strani medijev ni bilo moč zaslediti, da gre za resen problem, ki je tik pred našimi vrati. Nekateri mediji so med kampanjo za parlamentarne volitve Slovensko demokratsko stranko obtoževali, da migracije uporablja zgolj za nabiranje političnih točk in da s svojimi opozorili ustrahuje državljane. Le nekaj dni po volitvah pa se je izkazalo, da je bilo medijsko obtoževanje povsem neupravičeno. Migracije so še vedno ena izmed najbolj aktualnih tem in resna grožnja evropskemu prostoru in evropskim vrednotam. Ob dogodkih povezanih s sprejemom ladje Aquarius se je znova pokazala vsa šibkost EU glede enotne migracijske politike. Novo, socialistično, špansko vlado so mediji prikazovali kot izjemen primer solidarnosti, ki pa je trajala le dober teden dni.
Višjegrajska skupina držav je vedno zagovarjala drugačno rešitev za migracije. »Evropa nista samo Nemčija in Francija. Evropsko unijo še vedno sestavlja 28 držav in vsaka je upravičena do lastnega mnenja in stališča. Vztrajanje pri enem modelu, ki ga vsiljujejo zagovorniki odprtih vrat in obsojanje vseh drugih, ki mislijo drugače, ni v duhu demokratičnih vrednot, ki jih zagovarja EU. Zaključki vrha jasno kažejo, da se model, ki je bil do nedavnega v veljavi podira. Nobena prisila in kaznovanje drugače mislečih držav ne bosta rešili ilegalnih migracij.« je povedala Romana Tomc.
»Še vedno obstaja velika zmeda, ali bolje rečeno, načrtno zavajanje o tem, kdo sploh prihaja v Evropo. So to begunci ali migranti? Za ene ali druge namreč veljajo drugačna pravila obravnave. Ne glede na vse pa je dejstvo, da so to ilegalne migracije. Žal se vse bolj kaže, da gre pri migracijah za velik posel, celo za trgovino z ljudmi. Kriminalci, ki to počnejo, ne bi mogli biti tako uspešni, če ne bi imeli pri tem pomoči ali pa vsaj tihega pristanka politike. Še bolj sporna pa je vloga nevladnih organizacij. Kdo komu pomaga in kdo koga ščiti? Zakaj lahko ladje izplujejo ob navzočnosti kamer in ob podpori humanitarnih organizacij? Kdo jih upravlja in kdo ter za koliko denarja se je lahko vkrcal na Aquarius? Veliko vprašanj, malo odgovorov.« opozarja Romana Tomc.
Države članice ne izvajajo dosledno azilne zakonodaje in se ne držijo načela vračanja oseb, ki se jim prošnja za azil zavrne. Poleg tega imamo v zadnjem času porast prosilcev za azil iz Alžirije in drugih držav severne Afrike, ki niso v vojni. Romana Tomc nadaljuje: »Potrebujemo skupne rešitve, ki bodo temeljile na demokratičnosti in suverenosti posameznih držav članic. Demokracija, s katero se radi pohvalijo ravno tisti, ki so demokratični le do točke, do koder obvelja njihovo mnenje, pomeni spoštovanje mnenja vseh in iskreno prizadevanje za skupno rešitev. In ravno to potrebujemo. Skupne rešitve, ki bodo zaščitile naše meje, naše vrednote in našo identiteto. Potrebujemo evropski pristop reševanja ilegalnih migracij. Za nekatere to pomeni priznanje, da je bila njihova politika zgrešena, vendar je ta korak nazaj edino zagotovilo, da najdemo skupno pot naprej.
