Spomladanski vpis bo v šolo kmalu,
nekaj takšnega je kot volitve,
je testiranje, so uvrstitve,
se otrok počuti kot na tnalu.
Ni problema, se bahal je Bobi,
če sem sam izdelal šolo malo,
vedno prvi, kaj sploh preostalo
drugo bo kot zmaga na tej probi.
V prvi razred gre, a je izreden,
da preskočil zlahka bi vsaj štiri,
vsaki kot golob bo kos oviri,
ve se, Bobi je prvorazreden.
Na predtest ga pošljejo predčasno,
da preskusi se, kako v skupini
se obnese, kadar ni v ednini,
naj se vidi vendar prednost jasno.
Staršem to povejo, kaj bi njemu,
saj otrok je, nič še ne dojema,
vse preveč da ptičice posnema,
od prevzetnosti je ves v prevzemu.
Nezmotljiv, ko končno se sooča
z drugimi, ko ni več sam, edini,
neprimeren da je bil v skupini,
negotova zanj je pot bodoča.
Se spakuje in se posmehuje,
poln sebe, ko komunicira,
podučuje, vsepovprek nadira,
izgubljen, nervozno da deluje.
Govorno da mu napako tisto,
ko ne more še g-ja še izreči,
se morda odpravi, če posreči
čudež se, a le težko na čisto.
Drugo bolj je vse zaskrbljujoče,
ta otrok ni bil socializiran,
se zgodi lahko, travmatiziran
da bo hitro, saj počne, kar hoče.
So vprašali starše, kaj počeli
z Bobijem so vendar vsa ta leta,
je sledil odgovor, da opleta,
ker igra se vedno v golobnjaku.
