Mi nagajajo, zajokal poba
v vrtcu je že prvi dan prihoda,
so obljubljali mi, da svoboda
v njem bo in da bom imel goloba.
Da lahko igral po volji mili
se od prvega bom že trenutka,
ne znebi se otročaj občutka,
da za nos so ga le potegnili.
Rekli so, da bova se igrala,
on bo čivkal, jaz ga krmil vdano,
vidim zdaj, bilo da je zlagano,
v kakšnem vrtcu midva sva pristala!
Prvi dan nagajajo starejši
mi otroci že, in to s predlogi,
niso trije, štirje, ampak mnogi,
so starejši, k temu še hitrejši.
Rekli so mi, v vrtcu boš posedal,
boš lahko počel le, kar boš hotel,
ta obet bil je zlagan in votel,
da televizijo zgolj bom gledal.
Saj programov pravih ni dobiti,
hotel svojega sem le imeti,
nič ne bo, ker ni dovolj hoteti,
da nagajajo mi, ni moč skriti.
Nič posedanja in nič igranja,
moral bom po njihovo plesati,
vse moči, ki nimam jih, zdaj zbrati,
to po glavici mu le odzvanja.
Najprej moral fantek bo pristati,
da se mu lase našamponira,
njemu, ki po vrtcu paradira,
hotel ki bi drugim glavo prati.
