Rekli so mu maček s sto življenji,
stari maček in ne vem še kakšen,
skratka prekaljen in v bistvu takšen,
da je še pred lastnimi stremljenji.
S pločevinaste spusti se strehe,
zdrsne, pade, v pokoj gre za stalno,
ko nenadoma je spet fatalno
sebi sam odpústil stare grehe.
Zopet pleza, praska maček, grize,
mijavka, prvo mesto bo naskočil,
je za skok že hrbet ves usločil,
on edini bo rešitelj krize.
Se odštevanje je že začelo,
dvainštirideset, ena, nula,
so odštevanja bila minula,
saj mačé se vsakič je uštelo.
Najbolj šarec ga bodri, konjiček,
mu golóbič z veje dol šepeče,
naj naskoči, pa čeprav se meče
s tem na hrbet, saj, se ve, ni ptiček.
Mislijo si prišepetovalci,
kaj potem, če maček vrat si zlomi,
itak so neuporabni, hromi
tile rjavi mački, ti rjavci.
Če pobere maček se slučajno,
zlomi vrat prav kmalu si za vedno,
biti rjavi maček res ni vredno,
saj bedak v spominu vseh bo trajno.
Rekli so mu s sto življenji maček,
pa edinega je sam zapravil,
kaj o mačku rjavem bi vam pravil
več kot to, da bo končal kot spaček.
