Novega spoznali smo redarja,
v čaršiji od kádije postavljen
je za pešce kakor past nastavljen,
da kasiral čimveč bi denarja.
Ob obutev zadnjič se obregnil
pešcev je redar po vrstnem redu,
modnemu da ne sledijo zgledu,
pešec da si ni je prav zategnil.
Štiristo da evrov kazen znaša,
ker za nedostojno gre vedenje,
takšno je redarja žvrgolenje,
ki bahavo s službo se ponaša.
»Mestno sem redarstvo, če ne veste,
vaša je obutev nedostojna,
kazen bo učinkovita, vzgojna,
ker se takšne svinjarije greste.«
Je bila obutev vsega kriva,
kajti pešec ni izbral si prave,
kazen, pika, konec bo zabave
in na takšno kazen ni priziva.
Blebetal redar je brez prestanka,
se obnašal zraven res osorno
in na listek zmazal prav okorno,
da obutev je bila pretanka.
Nosil pešec čeveljce je tanke,
to pa v čaršiji zdaj ni več možno,
tukaj nosi se obutev prožno,
tu predpisane so zgolj opanke.
