Piše: Magdalena Ganzitti
Dragi prijatelji, zagotovo še pomnite!
Kot majhni otroci smo si v čistosti ljubezni svojega srca želeli delati čudovite stvari, reševati ljudi, postati heroji, uživati v dobrih delih. Kako nas vzradosti vest, da je nekdo rešil življenje človeku in ponosni smo nanj, kajne. Uresniči tudi ti svoje otroške sanje in postani heroj! Reši življenje nerojenemu otroku. Nikjer ne bo pisalo o tem, razen v knjigi Življenja, a otrok ti bo hvaležen, ker si želi živeti!
Bodimo kot usmiljeni Samarijan! Bodimo glas tistih, ki nimajo glasu, zavetje nemočnim! Ščit tistim, ki se sami ne morejo braniti. Samo živeli bi radi vsi, tudi nerojeni otročki, pa četudi ne v naročju rodne matere, če ona tega ne zmore. Radi bi se veselili igrivega sončnega žarka, ptičjega petja in skakali po lužah, se podili za metulji, se poizkusili dotakniti Sonca ali zvezd, imeli prijatelje in sošolce, odkrivali čudovito ustvarjen svet, sanjali pod zvezdnim nebom in nekoč postali kmetje, medicinski tehniki, znanstveniki, mame in očetje otrokom. Se radovali življenju.
Pomagajmo tem mamicam, ki s tesnobo v srcu nosijo svojega otročka pod srcem in nimajo dovolj podpore partnerja, družine, okolice. Ja, tudi nate mislim! Četudi bi otroci bili nezaželeni, ker še “ni pravi čas”, ker je mamico zapustil partner in družina, ker je otrok morda bolan,… ker nima sredstev za preživljanje, ker je spočet iz posilstva – vsi ti otroci so ljudje od spočetja dalje, s človeškim dostojanstvom in neodtujljivo pravico do življenja od spočetja do naravne smrti.
Pred nedavnim sem gledala video Pohoda za življenje v tujini. Med množico spodbudnih transparentov sem zagledala simpatično ženo z nasmehom, ki je izžarevala ljubezen in je nosila velik transparent: “Mama iz posilstva! Ljubim svojega otroka!”
Nek znanstvenik je pred nedavnim dejal, da če bi maternica imela linico, bi nobena mama ne dovolila splava svojega otroka! Prinesimo mi žarek tega spoznanja in upanja mamicam v stiski. Če iz katerihkoli razlogov mamica ne more sprejeti svojega otroka, mu dajmo priložnost, da živi v družini žene in moža, ki že leta in leta ne moreta imeti otrok in si ga srčno želita. Takih je samo v Sloveniji cca 500. O smrti ali življenju nerojenih odločajo tisti, ki so imeli možnost biti rojeni! Tako v svetu umre nasilne smrti letno najmanj 70 milijonov nerojenih otrok, kar pomeni, da vsako minuto umre 133 otrok! Vsako sekundo! To je največja morija na svetu!
Namesto 70 milijonov nasilnih smrti nerojenih otrok stopimo v korak s kulturo življenja in naj bo vsako leto 70 milijonov novorojencev, ki se veselijo življenja!
Pridi na Pohod za življenje, da se bomo skupaj veselili življenja in družno izrekli zahvalo našim mamicam, pa tudi očetom, da so nam omogočili življenje. Recimo ne kulturi smrti, ki jo nekateri imenujejo civilizacijski napredek in se zavzemimo za kulturo življenja. Gospod pravi: “Mar pozabi žena svojega otročiča in se ne usmili otroka svojega telesa? A tudi če bi one pozabile, jaz te ne pozabim.” (Iz 49,15)
Podprimo mamice, predvsem tiste v stiski, ki potrebujejo sočutje in pomoč!
ZDRUŽENI BOMO NEPREMAGLJIVI! Recimo odločen DA ŽIVLJENJU!
Pa en velik NE SMRTI! Vsako življenje je enkratno, nenadomestljivo, neponovljivo in neizmerno dragoceno. Trenutno pa potekajo intenzivne razprave in propaganda za evtanazijo. Definicija evtanazije je povzročitev ali pospešitev smrti s ciljem trpečemu ali neozdravljivo bolnemu odpraviti hude bolečine. Torej je evtanazija povsem neutemeljena! Naša medicina premore dovolj učinkovitih medikamentov, da bolniku ni potrebno trpeti. Med ljudmi prevladuje prepričanje, da je evtanazija samo trenutek, v katerem se preseliš v večnost ali celo v nič. Strokovnjaki s tega področja povedo, da še zdaleč ni tako. Nekateri pacienti po posegu sploh ne umrejo, zelo trpijo dneve in noči in se mučijo brez potrebe. Izkušnje s področja paliativne oskrbe so, da imajo težki bolniki na nočnih omaricah celo zalogo medikamentov, s katerimi bi lahko naredili samomor, vendar se tega ne poslužujejo. Zakaj? Kaj pravzaprav pomeni “Rad bi umrl”? Ne več trpljenja. Torej medikamenti za ustrezno lajšanje bolečin so in upravičeni razlog za izvedbo evtanazije odpade.
Na Slovenski matici je še vedno na voljo posnetek simpozija o evtanaziji. Odlično gradivo.
Ko človek ne najde več smisla življenja, mu ga je treba pomagati osmisliti. Če bomo ob ljudeh, ki nam bodo stali ob strani z ljubeznijo, bomo imeli razlog za življenje. Zanimivo, da npr. hudo hudo bolni otroci še vedno najdejo veselje v življenju in njihovo zadovoljstvo glede kakovosti življenja je celo višje od zadovoljstva zdravih. Nikomur ne pride na pamet evtanazija. Pred kratkim sem gledala italijansko oddajo o otrocih bolnih na smrt. Kakšne veličine, samo pokloniš se jim lahko. Radostno živijo dalje v krogu svojih in sprejemajo življenje kot dar, in kot kristjani tudi darujejo svoje trpljenje za rešitev ljudi. Naslov oddaje je bil Storie di giovani santi in mezzo a noi – zgodbe svetniških mladih med nami. Govore o upanju, odkrivanju veselja in seveda odkritju Boga. Bi se lahko naučili kaj od njih?
Izkušnje z evtanazijo na severu so slabe. Kar cca 40 % evtanazij je izvedenih brez soglasja pacientov. Mnogi umrejo zato, ker njihovi dediči želijo premoženje in sorodniki brezskrbno življenje, ter pospešijo evtanazijo. Največ evtanazij je v času dopustov. Stari ljudje se preseljujejo v sosednje države iz strahu, da jih bodo evtanazirali brez njihovega soglasja, kar je utemeljeno s prakso.
Ljudje, ki so v fazi odhajanja, naj bodo deležni naše naklonjenosti in ljubeznive skrbi. Hipokratova prisega zahteva od zdravnika, da ne bo nikomur, tudi če bi ga prosil, predpisal smrtne droge ali ga z nasvetom napeljeval na tako misel. Kodeks etike! Utemeljena zahteva!
NE evtanaziji in DA življenju!
NE kulturi smrti, ki jo predstavljata tudi ABORTUS IN EUTANAZIJA, ampak DA Kulturi življenja, ki spoštuje pravico do življenja od spočetja do naravne smrti. Vsako življenje je dragoceno! Bodimo hvaležni, da nam je dano!
Gospod pravi: “Z večno ljubeznijo te ljubim, zato sem ti tako dolgo ohranil svojo milost!” (Jer 31,3) in spodbuja: “Vrzimo se v roke Gospodove, ne v roke ljudi, zakaj kakršno je njegovo veličastvo, takšno je tudi njegovo usmiljenje.” (Sir 2,18)
