Piše: Frančiška Franca Buttolo
Če sodi Prešernov Krst pri Savici v slovenski pesniški vrh, če sodi Kocbekov Strah in pogum v slovenski pripovedni vrh in če sodi Možinov Slovenski razkol v vrh slovenskih zgodovinskih del, potem je mogoče reči, da slovenska levica – s svojim skrajnim delom oziroma s komunisti – brezkompromisno zavrača umetniško in znanstveno resnico o Slovencih in Sloveniji.
In ker so nekatera politična dogajanja zelo podobna tistim iz časa prijateljskega zavezništva med Hitlerjem in Stalinom (od 1939 do izbruha druge svetovne vojne 1941), je dejstvo, da so komunisti spet pred veliko odgovornostjo, kajti desnica v Sloveniji je v resnici brez vsakršne moči, veliko bolj kot pred drugo vojno. Razumljivo, saj so praktično vso nekomunistično gospodarsko in kulturno slovensko elito po koncu vojne 1945 pobili ali pa prisili v begunstvo.
Zato so Slovenci, ki so se rodili po vojni, večinoma sinovi in in hčere, vnuki in vnukinje ljudi, ki so bili komunisti, komunistom naklonjeni ali pa vsaj do njih dovolj strpni. Otrok nasprotnikov komunistov in Tita v Sloveniji skoraj ni.
Zaradi vsega tega je edina omembe vredna sprava med komunisti in nekomunisti po osamosvojitvi leta 1991 tista, ki se imenuje samoupravljanje. Kot da smo se v Jugoslaviji vsi združili v odporu proti stalinizmu in pri uveljavitvi delavskega samoupravljanja, zaradi česar pri nas po letu 1947 ni bilo več stalinizma.
To pa zopet pomeni, da druge in drugačne sprave v resnici ni bilo in je tudi ne potrebujemo. Morda damo kako opravičilo za določene napake v boju proti fašističnemu okupatorju. Tako večina misli še zdaj.
Celo še huje, veliko jih verjame, da smo imeli v Jugoslaviji v resnici nek svoj zelo demokratičen družbeni sistem, ki bi ga nujno morali čimprej spet uveljaviti, ker je bil pravičen do vseh, še posebej pa do delavcev. Niti duha niti sluha pa ni o tem, da je bilo delavsko samoupravljanje samo zloglasnim balkanskim razmeram prilagojen stalinizem, ki je – žal – še vedno tudi osrednji poganjalec sedanje slovenske kulture. Odmikanje od slovenske avtohtone oziroma evropske kulture je bilo vse močnejše že od prve Jugoslavije. Končalo se je s predlogom o šolskih jedrih, s poskusom popolne balkanizacije (v smislu odmika od Prešerna, Cankarja, Kocbeka in celotne slovenske klasične oziroma tradicionalne evropsko slovenske literature in literarne zgodovine).
Vse v kulturi in drugje pa je zadnje čase pri Slovencih le toliko evropsko, kolikor je povezano z določeno skrajno levico v Evropi – umetnostno, znanstveno, politično in še kako drugo v vrsti številnih dejavnosti oziroma področij delovanja.
Torej je tako evropsko vedno tudi levo. Vse konservativno, kolikor ni – večinoma naskrivaj (udbovsko) – povezano s sodelovanjem s komunisti oziroma skrajno levico, pa je za današnjega Slovenca bolj ali manj fašistično. Zato levi Slovenec prezira Krst to Savici, ne mara novel Strah in pogum in se posmehuje celo zgodovinskemu delu Razkol. Izjemni knjigi, prvi, ki bralca resnično prepriča, da gre za zgodovino, brez kakršnihkoli verskih, revanšističnih, nasilno spravnih in podobnih tendenčnih primesi. Je v vseh teh delih res uveljavljena kaka nesprejemljiva desna ideologija? Očitno, vsaj za večino Slovencev. Zato je razumljivo, da ljudje, kakršna je bila Angela Vode, komunistka, vendar pa antifašistka, ki se je uprla paktu Hitler-Stalin, pri nas nikoli ne bodo imeli spomenika.
Nesprejemljivo je za levo slovensko večino še vedno vse resnično tradicionalno evropsko, čeprav smo samostojni in imamo demokracijo, prav tako pa tudi marsikaj avtohtono slovenskega v kulturi in humanističnih znanostih, zlasti v zgodovini, vsaj za velik del Slovencev. Kljub temu, da zgoraj omenjene knjige bere kar nekaj naših domoljubov, kljub temu, da gospo Vodetovo spoštuje veliko, veliko Slovencev.
Ljubljenec našega časa pa je trenutno roman To noč sem jo videl. Je evropski, multikulturen, ideološko strpen, romantičen in zlasti dobronameren, skoraj tako kot nasveti nesrečnim v ženskih revijah. Kompromis – za Nobelovo nagrado slovenskemu avtorju. No, lep napredek – vsaj v primerjavi s številnimi prejšnjimi predlogi, uradnimi in neuradnimi. V resnici bi moral Nobelovo že v Jugoslaviji prejeti Kocbek. Pa bognedaj, saj mi nismo bili stalinisti, kot v Sovjetski zvezi, s čudovitimi deli, nagrajenimi z Nobelovo nagrado.
Slovenec Kocbek bi Nobelovo nagrado morda prejel že sredi petdesetih, če bi bili Slovenci še Slovenci, ne pa komunistični balkanski hlapci.
Frančiška Franca Buttolo, Ljubljana
