Piše: Frančiška Buttolo
Z vsem spoštovanjem sem hvaležno prebrala članek o svojem Javnem pismu o koncu Slovenije, ki ga je na portalu Demokracija temeljno dopolnil gospod Matej Leskovar. Še enkrat se mu zahvaljujem.
Sama nisem zgodovinarka, moji spisi so izključno plod domoljubja. Česa boljšega pač ne zmorem. Prav zato sem toliko bolj vesela, da to moje domoljubje opazi tudi kdo od poznavalcev zapletene slovenske zgodovine.
Seveda je resnično nujno poglobljena razprava o vprašanju obstoja slovenskega naroda, slovenske države. Sistematična ocena zgodovinskih dejstev, a ne samo na podlagi skoraj izključno marksističnih teoretičnih izhodišč in na njihovi podlagi napisanih študij. V tem smislu bi morali torej ponovno premisliti celotno svojo – slovensko – zgodovino. Ampak, kdo jo bo premislil? Ministrstvo za znanost ne bo nikoli več financiralo študij o slovenskem narodu. Prebivalci (vsaj polovica neslovenskih korenin, sovražnih že do same besede narod) so izvolili tiste, ki so, bolj kot karkoli drugega, nasprotniki vsakršnega priznavanja, ohranjanja in krepitve slovenskega naroda. Ta boj se bije že skoraj v vsaki družini.
Na primer, hčerka se zaposli v tujini, ker je našla tam dobro službo, kmalu se poroči. Sin, ki je ostal v Sloveniji, ima dva otroka, dva sina. Eden odide v Veliko Britanijo, kjer si je našel odlično zdravniško službo, drugi, agronom, pa se zdaj strastno uči špansko, ker odhaja v Španijo, da bi si (s pomočjo EU) pri sorodnikih postavil moderno kmetijo, saj v Sloveniji kmetovanje skoraj ni več mogoče. Seveda bo domača kmetija v Sloveniji po očetovi smrti prodana. Komu?
V samostojni Sloveniji večinoma lahkoživim in požrešnim politikom in njihovim podpornikom.Ti pa jo bodo prodali tujcem, morda za vikend. Tako je – očitno že več kot trideset let, pod branilci balkanščine in jugoslovanstva. Res smo si izborili svojo državo, krasno, ampak z zelo, zelo malo – premalo – narodne zavednosti. Pa še to skromno samozavedanje imenujejo skoraj vsi slovenski državljani – morda osemdeset odstotno in še več – nacionalizem oziroma fašizem. Da bi Slovenijo zaščitili pred imenovanim zlom, imamo vse slabše vlade in vse slabšo politiko, vedno demokratično izvoljeno. Da bi ohranili in še pospešili izumrtje Slovencev, volimo vedno nove obraze stare komunistične partije, jugoslovanske, Titove partije. EU pa smo tudi prepričali, da nam brez komunistov živeti ni.
Zato je glavna uradnica EU lani v zgodnjem poletju na Bledu – pod simbolnim Triglavom – z navdušenjem hvalila vizijo zadnjega najvidnejšega predsednika CKS (“Danes so dovoljene sanje, jutri bo nov dan.”). Svečanost po njenem govoru pa je povzdignila na svetovno raven baletna hvalnica Prešernovi Urški, ki se ne utopi v Savi, temveč se z mladim Turkom po jezeru v čolnu odpelje proti njegovemu haremu.
—
Frančiška Buttolo, Ljubljana
