Piše: Frančiška Buttolo
Naj ne ostane po volitvah samo še spomin na uspešno Slovenijo pod vlado pretežno desnosredinskih strank, ki jo vodi Janez Janša!
To se bo zgodilo, če bodo volilci nasedli lažem o socialno čutečih jugonostalgičnih komunističnih bogataših, ki skrivajo svoje bogastvo, zbranih v strankah, ki jih vodijo Golob, Fajonova, Mesec, Bratuškova in Šarec. Vsi pripadajo tistemu delu politike v naši državi, ki izvira iz najbolj grozljivih razbojniških brezen, v katerih so med drugo vojno in po njej – vse do osamosvojitve – pisali smrtne obsodbe sto tisočem zavednih Slovencem, poštenim Slovencem, praktično vsem najboljšim predstavnikom slovenske kulture, znanosti, gospodarstva in slovenske civilizacije sploh. Morili so, kradli, terorizirali, zasipali grobove svojih žrtev in jim kradli dobro ime. Sebe pa so prav neokusno krasili z vedno novimi in novimi častnimi nazivi. Najprej so Tita našemili v akademika, nato pa še sami sebe, neokusno, da skoraj ni mogoče verjeti.
Zdaj se zbirajo pod taktirko akademskih novih stalinistov, na petkovih protestih vnukov in pravnikov najhujših krvoločnežev iz Titovih partijskih štabov. Nekateri iz druge generacije teh zločincev so še živi. Maskirani v nedolžne partijske uradnike, ki niso ničesar zagrešili – čeprav dokumenti, predvsem tisti, ki so nedostopni oziroma uničeni – kažejo drugače. O vsem, kar je napisano v časopisju, pa trdijo, da ni res. Tako predrzni so, da se ne zadovoljijo s pomočjo svojim potomcem, temveč tudi sami želijo na najvišja politična mesta, na primer za predsednika države. Polni so jih vsi mediji, v največje veselje pa so jim številne ure gostovanja na odličnem Radiu Ognjišče, ker si želijo glasov vernikov, potomcev tistih, ki jih je partija hladnokrvno pobila, tistih, ki jih partija še zdaj noče človeško pokopati. In ti partijci, prepleskani v demokrate, vabijo volivce, naj jim dajo glas, da bo Slovenija spet demokratična, da bo v njej spet lepo živeti, kot je bilo lepo živeti v Titovi Jugoslaviji.
Ko jih gledamo – Goloba, Mesca, Bratuškovo, Šarca in Fajonovo, ko jih poslušamo, če nimam več kot dvajset let, si morda res lahko mislimo, da so običajni predsedniki levih strank. Da so resnično voditelji strank, ki si prizadevajo za še boljše življenje vseh v tej naši tako lepi Sloveniji, pod sedanjo, pretežno desnosredinsko vlado. Ampak – žal – ni tako. Oni in njihove stranke so samo politična vojska, skrbno izbrana nova stalinistična vojska, ki jo vodijo prav tisti ljudje, ki so vodili Slovenijo v času komunistične diktature. Res pa je, da so bili takrat na nekoliko nižjih položajih, na primer prvi pomočniki – nikoli obtoženih ali obsojenih – revolucionarnih komunističnih zločincev Mačka, Ribičiča in podobnih, celo samega Tita. Ti ljudje nas na teh volitvah v resnici želijo vrniti v dobre stare čase demokracije. Njihove zahteve po vrnitvi demokracije, so v resnici juriš na korita. Da bo partija spet sita? Da bo v zaporih dovolj “fašistov”, ker drugače ne bo mogoče pojasniti, zakaj je zaprtih toliko nedolžnih? Da bo skoraj ves denar ostal v rokah komunistov, ker bo ljudstvo lačno, kot je bilo v Titovi Jugoslaviji? Da bodo številni obupali nad svojimi prizadevanji za demokracijo in zapustili državo, svojo ljubljeno domovino Slovenijo?
Spoštovani Slovenci, spoštovani dobronamerni slovenski državljani, človeka vredno življenje v Sloveniji je v naših rokah. Ne prepustimo svoje usode vojski nekdanjih tesnih sodelavcev vojnih in povojnih komunističnih zločincev iz slovenskega najožjega kroga Josipa Broza Tita.
Pismo oddajam prej, kot sem nameravala, ker si želim kar najlepše praznovati Veliko noč.
Lepe praznike želim tudi vsem, ki spremljajo moja pisma bralcem.
Frančiška Buttolo, Ljubljana
