Piše: Jožef Praprotnik
Pri levičarjih izredno priljubljen pojem »vladavine prava«, zaradi česar so nam pred kratkimi pripeljali v Slovenijo skupino poslancev evropskega parlamenta ima stare, globoke in razvejane korenine. A največ govorjenja o tem, ne toliko dokazljivo vsebinskega, se je pojavilo ob vladanju JJ, saj so vse prejšnje leve garniture vztrajale na popolni nedotakljivosti pravosodnega aparata. In tu so zdaj levičarjem mediji v veliko pomoč, saj sta nedavno v Studio city nacionalne tv pravnika Pirnat in Juhant govorila o zdajšnji razgradnji in uničevanju pravne države. A najhujši problem ali mora levice niso toliko manjša odstopanja te vlade, kot je neimenovanje tožilcev v evropsko tožilstvo – čeravno tudi iz te mušice želijo narediti brontozavra – pač pa, da se postopoma začno razkrivati skrbno prikrivane skrivnosti levičarske države, ki jih je prav v tem času razkril dr. Rado Pezdir v svoji razprodani uspešnici Vzporedni mehanizem globoke države.
Če gre zdaj le za strah, pa lahko kmalu pričakujemo prve znake panike in z njo še hujše izkrivljanje dejstev, ker dejansko »nič več ne bo tako, kot je bilo«. Je le preveč dokazov, da smo živeli v dveh svetovih z dvema vladavinama prava. Znana šala je, da te je za ukradeno žemljo čakal pregon, za ukradeno tovarno pa druga tovarna ali mesto predsednika občine, danes mesto župana. Toda korenine segajo še globlje in dlje nazaj, saj so stari partizani pripovedovali, da so se komisarji in komandanti gostili, navadna vojska pa iz kotla z redko juhico kumerne mule, da so lažje prekucnili kotel in bežali. Po vojni se je to nadaljevalo s posebnimi dobro založenimi trgovinami za privilegirane in s slabo založenimi za ljudstvo z živilskimi kartami. Kmalu zatem je udba (uprava državne »bezbednosti«, t.j. varnosti) začela uvajati vzporedno ekonomijo in vzporedno bančništvo, kar se je nadaljevalo še v čas po osamosvojitvi. Na tem mestu je umestno navesti tezo dosmrtnega predsednika in generalnega sekretarja ZK Jugoslavije Josipa Broza, ki je govoril o odmiranju države, kot najvišjo stopnjo komunizma. Ta teza z razumevanjem vseh dosedanjih zgodovinskih dejstev in predvsem partijsko razumljenega prava, postane povsem razumljiva: ko bodo vse dobrine v žepih partijcev /figurativno: v davčnih oazah, prepisane na sorodstvo, skrito, pretopljeno v žlahtne kovine, naloženo v delnice, tuje seveda, oprano…/ države komunisti ne potrebujejo in lahko odmre. Pa saj je bil Josip Broz v očeh mnogih jugonostalgikov pravzaprav siromak, saj modri vlak, ladja Galeb, rezidence po deželi, na Bledu, Brionih in povsod drugje ter vse drugo niso bile njegova lastnina. Vse je bilo »naše«, pa zato obdano z žico in varovano z vojsko.
Ta dvojnost vladavine prava se je najlepše odrazila v tranzicijskem preoblikovanju družbene lastnine, ko so rdeči direktorji nekaznovano ob vednosti predsednika republike ter predsednika vlade Milana Kučana in dr. Janeza Drnovška ter ob vednosti pravosodja po izračunih EU ekonomistov v davčne oaze pospravili za okoli 80 milijard evrov. Ker smo tudi takrat živeli v dveh svetovih in dveh vladavinah prava: »kraja tovarne je svinjarija, svinjarija pa ni kriminal«, kar pa ne velja za krajo rolice toaletnega papirja iz fabrškega sekreta in to je kaznivo. Oba sta bila kajpak komunista iz starega režima. In v tem času, ko razsaja epidemija najdemo Milana Kučana med petkovimi protestniki. Je to prvi znak panike starih komunistov ? Se bojijo, da je to začetek podiranja hišice iz partijskih knjižic ?
Jožef Praprotnik, Jesenice
