Piše: Jože Likar
»Ker sem nasprotnik Janše, ne morem biti obsojen!« Tako izjavo je v intervjuju za TV Zagreb dal Zoran Janković, župan Ljubljane, eden od ustanovnih članov Kučanovega Foruma enaindvajset, predsednik stranke Pozitivna Slovenija, lastnik ali solastnik v firmi Elekta… Dejstva in sodni postopki, ki so se vodili (ali se še vodijo) proti njemu in njegovim družinskim članom, to potrjujejo. Po letih zbiranja dokazov, prič so postopki proti njemu zastarali ali pa je bil oproščen. Navaden državljan je že z vabilom na kavo obtožen korupcije, »naš Zoki, ki k’r neki ‘ma«, pa ob desetmilijonskih oškodovanjih, davčnih utajah, goljufijah pri poslovanju, sodne dvorane zapušča nasmejan. »Čist preprosto, povem še enkrat, sodišče je tako odločilo«. Enako kot Zoki so vseh kriminalnih dejanj oproščeni vsi tajkuni, ki so »prihvatizirali« vse nekdanje družbeno premoženje, najemali bančne kredite, ki jih nikoli niso nameravali vrniti, ampak so denar prenesli v davčne oaze. Za naše organe pregona so s tem postali nedosegljivi?
Nedosegljivi in nedotakljivi so za naše sodstvo tudi vsi tisti, ki so med drugo svetovno vojno izvajali komunistično revolucijo. Saj večina od njih je že pokojnih, njihovi nasledniki, družinski in ideološki pa še vedno uživajo z revolucijo pridobljene privilegije. In za privilegije se gre, ne pravice. Takoj po osamosvojitvi Slovenije so poudarjali, da se raven pridobljenih pravic ne sme znižati! Njihovi današnji ponosni nasledniki, ki ne nosijo samo rož in cvetja njihovim spomenikom, ampak kot njihovi predniki lažejo, spletkarijo in grozijo vsem, ki se z njimi ne strinjajo. Pozivajo javno k revoluciji. Revolucija pa pomeni nasilno rušenje ustavnega reda. To videvamo in poslušamo iz tedna v teden, zaradi neukrepanja tožilcev in sodnikov postajajo vse bolj divji. Na stičišču Tivolske in Celovške ceste se je na neprijavljenem shodu zbralo štirideset tisoč ljudi. Organizatorjem tega shoda naj sodniki izstavijo račun zaradi oviranja prometa, sicer niso vredni, da prejemajo denar slovenskih davkoplačevalcev, odstopijo naj! Jaša Jenul je bil eden od govornikov na tem mitingu neoboljševikov. »Čigave so ulice, trgi, ceste?« se je drl in drhal je na ta hujskaška vprašanja sodelovala z vzkliki »NAŠE«!
Tudi Mussolini, ki je s svojo drhaljo izvedel pohod na Rim, je prav tako trdil: »Črne srajce! Vprašam vas, čigava je Italija?« in črne srajce so mu odgovorile: »NAŠA!« Kam je ljubljeni Duče pripeljal svojo Italijo, je znano. Naši starši so si takrat lahko samo po tihem med seboj govorili: »Duče, Duče, sto tisoč se jih joče!«
Tudi sam sem petintrideset let delal pri PRIMORJU, ki je gradilo avtoceste, vendar ne morem trditi, je to moja avtocesta in tako mislijo tudi nekdanji sodelavci. Na cesti, na trgu, na vsakem javnem prostoru se moramo obnašati kot civilizirani ljudje, ne pa kot čreda divjih bizonov, ki pred sabo ruši vse.
»Revolucionar živi le zato, da uniči vse stare zakone, običaje… ni revolucionar, komur se smili karkoli na tem svetu..« Tako je razmišljal ruski revolucionar Nečajev in tako čutijo in se vedejo naši levičarji, ponosni nasledniki pošastnih komunističnih rabljev!
Kako deluje naše sodstvo, bi se lahko evropska komisija naučila iz primera Novič in sodnika Radonjiča, ki je obtoženega Noviča oprostil. Kako »neodvisno« lahko deluje tožilstvo pa bi osvetlil primer tožilke, ki je želela razčistiti razvpiti primer »bunga, bunga igric« z bulmastifi.
Jože Likar, Na Otlici
