Piše: Iva Pavlin Žurman
Muzeji osamosvojitve so običajen način, s katerim zavedni narodi in države počastijo bistveno prelomnico v svoji zgodovini. A tako ni tudi v Sloveniji.
“Ne gre za tehnično vprašanje (združitev muzejev), gre za naše dostojanstvo in nacionalni spomin,” pravi Lojze Peterle …
Plebiscit 23. decembra 1991 pomeni prelom – diskontinuiteto s prejšnjim družbeno ekonomskim sistemom!
Nova demokratična USTAVA (leto dni kasneje) pomeni temeljni akt novonastale demokratične države leta 1991 (Dan državnosti 25. junij )
Zgodil se je pogreb z državniško častjo funkcionarja nekdanje SRS (SFRJ), celo vodje SDV (naslednica tajne politične politične Udbe) J. Zemljariča v današnji demokratični Sloveniji, nastali 25. junija 1991. HALO?
Gre za zanikanje mlade slovenske države (demokracije), ki je obstala, ker smo jo ubranili v vojni z okupatorjem – JLA!
Gre za kršenje slovenske USTAVE, ki je bila sprejeta leto dni po plebiscitu (23. dec. 1992), na osnovi Temeljne ustavne listine!
Golobova vlada je delovala protiustavno(!), vendar tega ne opazijo niti državne institucije, niti množica SLO intelektualcev, niti mediji, ki so dejansko podaljšana roka kontinuitete (alias udbomafije), ki danes obvladuje že skoraj vse družbene podsisteme.
SRAMOTA!
“Nismo vredni samostojne države” (Dr. Jože Pučnik ob 10. obletnici osamosvojitve, revija Mag 25/2001, Janez Markeš)
Jože Pučnik: “Zadovoljen sem samo z dejstvom, da imamo samostojno državo. Nikakor ne dvomim, da je to izredna in trajna pridobitev za Slovence. Vsa moja takratna pričakovanja pa so povezana z globokim razočaranjem…
V komunističnem taboru so sedeli na dveh stolih in koketirali z Jugoslavijo.
Hribarja sta prepričana, da se je osamosvojitev zgodila v Tomišlju. To je samoljubna izmišljotina.”
QUO VADIS Slovenija?
