Piše: Franc Bešter
Demokracija kot politični sistem (izumili so ga stari Grki), gradi na političnem pluralizmu in toleranci. To oboje mu daje velike prednosti pred npr. nekim totalitarizmom, ker je to bolj naraven sistem: ljudje smo po naravi različni, in to omogoča sobivanje različnih, in to dvoje zagotavlja tudi večjo svobodo, svoboda pa je za človeka nekaj ključnega.
Politični pluralizem: dopušča različne poglede na politična vprašanja, se pravi na urejanje skupnih zadev. Toda različni pogledi se morajo soočiti, brez tega ni demokracije, to soočanje pa omogoča ravno svoboda govora, pomeni, da brez svobode govora ni demokracije. In če se v neki družbi (državi) začnejo pojavljati težnje ali celo odkrite zahteve po omejevanju svobode govora, je to povsem jasno znamenje poskusov odpravljanja demokracije in vzpostavljanja totalitarizma.
Soočanje pogledov pa se v moderni družbi dogaja na raznih mestih in na razne načine, preprosto ljudstvo oz. »raja« to navadno počne za gostilniškim šankom, v krogu družine pa ob gledanju televizije. Da, TV je postala neke vrste »prižnica« sodobnega sveta, in tu se ljudem predvajajo tista najbolj odločilna, usodna vrsta soočenja: razprave v parlamentu. Parlament je namreč politična institucija, ki z oblikovanjem takšnih ali drugačnih zakonov ureja zadeve, ki se tičejo vseh državljanov, in o zakonih se odloča z glasovanjem, torej z večino. Zato pa pred glasovanjem vedno poteka razprava o zakonu: za ali proti njemu. Ker so posledice zakonodaje pomembne, lahko celo usodne in zadevajo vse, je razumljivo, da so razprave v parlamentu velikokrat vroče, žolčne, lahko prerastejo v odkrito konfrontacijo (v parlamentih prihaja celo do fizičnih obračunavanj, ne le do agresivnih verbalnih izpadov!), in pojavi se tudi »sovražni govor«. Opazil sem, da se pri nas za takšnega navadno označi nekaj, kar se smatra za »žaljivo«.
Tu pa nastopi problem. Kaj je namreč »žaljivo«? Za nekoga je nekaj lahko žaljivo, ko morda za drugega ni, nekdo lahko nekaj vzame za žaljivo, čeprav govorec ni imel namena žaliti – kolikor različnih ljudi in kontaktov, toliko različnih kriterijev! Zato je neko splošno definicijo sovražnega govora zelo težko (če sploh mogoče) narediti, mislim, da tu mora obstajati določena širina in toleranca, ker se v nasprotnem primeru v političnem diskurzu v ljudeh lahko vzpostavi neka avtocenzura, ki pa že pomeni neko omejevanje svobode govora, kar škoduje demokraciji.
Kar velja za govorjeno, velja seveda tudi za pisano besedo, in politično informiranje, kresanje političnih idej in soočanje pogledov se dogaja tudi na področju tiskanih medijev. Tu pa je treba opozoriti na razliko: govorjena beseda pove več, ker se poslušalec orientira tudi po govorici telesa, barvi glasu ipd., medtem ko pri pisani besedi tega ni. A sovražni govor se lahko pojavi tudi tu, tega je zelo veliko na družabnih omrežjih, kjer avtorji ostajajo anonimni in si lahko dovolijo vse.
Tiskani mediji: novi medijski zakon menda skriva neko past. Inšpektor lahko nekaj proglasi za sovražni govor in medij tako mastno oglobi, da ga s tem uniči. Mislim, da tak zakon služi ohranjanju medijskega monopola levice. Boj za Oblast se namreč dandanes dogaja na področju medijev.
