Piše: Franc Bešter
Stroka: gre za razna področja človekove dejavnosti in poznavanja stvari. Ljudje so se morali »specializirati« – ker že dolgo ena oseba ne more obvladati vsega, koliko bolj še to velja v naših časih, ko so se znanja najrazličnejših znanosti in veščin tako silno razbohotila! Zaradi tega celo znotraj iste znanosti ali tehničnega področja prihaja do »delitve dela«, na cepitve na razne discipline in poddiscipline.
Kaj pa politika? Znanost in umetnost vodenja države, upravljanje z njo, politik, ki je urejevalec skupnih zadev, razreševalec skupnih problemov, bi moral imeti čim boljši pregled NAD VSEM, in to pove že ime tega poklica: »poli« – mnogo, mnoštveno. Seveda tega nihče ne more, zato tudi tu prihaja do delitve dela, vlada je npr. iz več resornih ministrstev.
Naloga politike je, da usklajuje, da koordinira razna področja, da deluje za »skupni blagor«, in politiki si, v sistemu demokracije, prizadevajo delovati tudi tako, da bi bili všečni volivcem – ker si navadno želijo biti spet izvoljeni. Iz ugotovljenega pa takorekoč nujno izhaja, da med stroko in politiko prihaja, da mora prihajati do konfliktov. Šolski primer tega so podnebne spremembe. Klimatologi nanje opozarjajo že desetletja, nekateri že sto let, in prihajajo v imenu empiričnih dejstev: z meritvami, številkami, grafi, formulami…, torej s skrajno razumskimi argumenti, a politika jih je dolgo zanikala, danes samih sprememb vremena nihče več ne more zanikati, mnogi pa še vedno nočejo priznati njihovega antropogenega izvora. Politike pri tem niti ni težko razumeti. Gospodarstvo! Če bi namreč takoj in drastično presekali z rabo fosilnih goriv, bi bilo to za ekonomijo držav katastrofa. V politiki zato močno, včasih odločilno vlogo igrajo ne samo razum, ampak čustva in ideologija. Politiki se morajo ozirati tudi na čustva ljudi, na razpoloženje v narodu, ki mu vladajo.
Energija in podnebne spremembe: to je v svetovni politiki začelo igrati ključno vlogo. Npr. vojna v Ukrajini: do nje verjetno ne bi prišlo, če Evropa Rusije ne bi s kupovanjem plina finančno in s tem vojaško ojačala, sebe pa s to odvisnostjo oslabila. Potem odnos med Zahodom in Kitajsko: odnos med demokracijo in avtokracijo. Kitajska hoče z ekonomsko prevlado postati dominantna sila v svetu, in se pri tem na okolje in svoje ljudi ne ozira, gradi nove in nove elektrarne na premog. Ob tem se prizadevanje Evrope za »zeleno« pokaže za jalovo ali celo samomorilsko, ona bo s tem izgubila že tako pešajočo konkurenčnost, v globaliziranem svetu.
Globalni svet! Onesnaževanje in s tem spremembe vremena: vse to se ne ozira na države in njihove meje. Ob tem se pokaže, da je ta razdeljenost sveta na države eden od močnih vzrokov za okoljsko krizo. To krizo bo lahko reševalo le človeštvo kot celota, v skupnem naporu, zaenkrat nima nekega dovolj močnega, enotnega vodstva za to področje.
Takšno vodstvo, za ves svet, bi zahtevalo tudi upravljanje z epidemijo tega novega (kitajskega) virusa, človeštvo ga bo premagalo le v skupnem naporu, tudi virus, silno nalezljiv, se ne ozira na meje, ob tem pa njegovo širjenje močno vzpodbujajo neštevilna hitra prevozna sredstva. In tudi pri tem virusu je prihajalo do številnih konfliktov med stroko in politiko. Tu je bil problem tudi v tem, da je bil virus tudi za stroko (epidemologi, mikrobiologi) povsem nov, neznan, in se je tudi ona ob tem šele učila, gotovo se pri tem tudi (pri svetovanju politikom) motila, a kljub temu: gotovo je stroka o tem več vedela kot politiki. Mene je ob vsem skupaj presenetilo veliko nezaupanje ljudi tako v stroko kot v politiko. Pri nas je seveda šlo tudi za nasprotovanje tedanji (Janševi) vladi, tudi odtod zavračanje mask.
To nezaupanje (v stroko, v politiko) se je izražalo v številnih pojavnih oblikah: v zanikanju samega virusa, v teoriji, da je bil umetno izdelan in namerno spuščen med ljudi. Nadalje v nezaupanju do cepiv, kljub njihovi potrjeni učinkovitosti. Razne teorije zarote: da je bil virus spuščen zato, da bi farmacevtske družbe s cepivi mastno služile, da so cepiva izdelana tako, da v ljudeh sesujejo imunski sistem, povzročajo razne bolezni in celo smrt – z namenom, da človeško populacijo, zlasti starejše, počistijo, razredčijo… . Nasploh sem opazil, da se je med ljudmi pojavilo ogromno »strokovnjakov« za virus, za epidemijo, za cepiva… . Vzrokov za to je gotovo več, kot enega glavnih pa vidim v izgubi zaupanja v znanost na splošno, s tem tudi v mikrobiološko in medicinsko znanost. Eden od vzrokov za izgubo tega zaupanja pa je gotovo spet kriza okolja, ki so jo ravno empirične znanosti preko tehnike, ki so jo omogočile, začele povzročati. In pokazalo se je, da znanost ne more vsega pojasniti, da je njena metoda enostranska, da ne bo rešila vseh naših problemov, da probleme tudi generira.
Nasploh je sodobni svet, zaradi moderne tehnike, postal zelo vsepovezan, soodvisen in ranljiv, nihče danes na Zemlji ne more delovati proti drugim ne da bi, vsaj posredno, škodoval tudi sebi. Kar kaže na to, da bi potreboval neko enotno Vlado, pristojno za vsaj nekatere zadeve. Ali je potem prizadevanje globalistov, ki že dolgo delajo v tej smeri, upravičeno, legitimno? Bojim se, da ne, so častilci Denarja in imajo zato bolj sebične cilje: države, narode, meje odpraviti, s tem olajšati pretok ljudi in blaga, surovin…, s tem tudi olajšati rast Kapitala, večati njegovo moč.
