Piše: Slovensko zdravniško društvo
Sprejemanje zakonov s področja zdravstva brez sodelovanja odgovornega nosilca, zdravnika, vodi v neučinkovite rešitve in večanje zadreg,
Ena od ključnih prioritet vlade ob začetku mandata je bilo zdravstvo, kar v Slovenskem zdravniškem društvu podpiramo.
Leto 2025 je bilo z vidika sprememb zakonodaje, ki vplivajo na zdravnikovo delo, izjemno pestro.
Slovensko zdravniško društvo razume izid referenduma o ZPPKŽ kot razumen razmislek o veliki etični dilemi, pred katero je postavljen človek 21. Stoletja. Pri tem sledimo stališču Svetovnega zdravniškega združenja (WMA), da zdravnika pri kršitvah etičnih in deontoloških norm ne more odvezati ne delodajalec ne država. Tako je odločilo tudi Nürnberško sodišče na sojenju nacističnim zdravnikom leta 1947, ki so se z evtanazijo pregrešili zoper temeljna načela zdravniške etike. Le mesec dni pozneje je bilo ustanovljeno Svetovno zdravniško združenje (WMA).
Pomoč bolniku pri samomoru je v resnici zgolj evfemizem za evtanazijo.
Zato pozivamo zakonodajalca, naj stališča stroke upošteva tudi pri drugih zakonih, ki posegajo na področje zdravnikovega dela in kjer je lahko odgovorni nosilec le zdravnik:
- pri Zakonu o psihoterapiji, kjer je psihiatrična stroka postavljena na stranski tir,
- pri Zakonu o uporabi konoplje, kjer so bila prezrta opozorila toksikologov, pediatrov, psihiatrov, specialistov medicine dela in drugih,
- pri Zakonu o zdravstveni dejavnosti, s katerim država zavestno tvega destabilizacijo javnega zdravstva.
Odločevalci naj se posvetijo modernizaciji dveh temeljnih zakonov: Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju ter Zakona o zavodih, ki še vedno delujeta po logiki planskega gospodarstva nekdanje Sovjetske zveze.
Prav tako pozivamo, naj se prednostno pripravi ustrezen zakon o paliativni oskrbi, ki odgovarja na potrebe starajočega se prebivalstva.
V razvitih državah absolutno število zdravnikov narašča, vendar potrebe po njihovem delu naraščajo še hitreje, zato se pojavlja relativni primanjkljaj. To ni zgolj slovenski pojav. Drugod zdravnike vključujejo kot svetovalce pri izboljšavah sistema, ne pa kot nasprotnike.
S prenašanjem zdravnikovih kompetenc na druge profile se prenaša tudi celotna odgovornost na nove izvajalce, ki nimajo temeljnega medicinskega znanja. To predstavlja veliko tveganje tako za bolnike kot za zdravstveni sistem. Pri tem nam trenutno ne more pomagati umetna inteligenca, temveč le naravna – človekova strokovna presoja, odgovornost in empatija.
