Piše: Frančiška Buttolo
Vse najboljše, draga Slovenija! Samo tebe imamo, eno samo, ljubljeno Slovenijo.
Ali pa tudi ne? Kajti naša sedanja leva politika, ta, ki je zdaj, – in bo še na vekomaj – na oblasti, kot je ponižno obljubila, se je doslej veliko več ukvarjala z državami na Balkanu, ki so bile nekoč republike Titove Jugoslavije, kot pa s svojo državo Slovenijo, za katero je – absolutno – odgovorna.
V Sloveniji so doslej samo metali iz služb, in še več jih bodo, vse janšiste. Da bi za vedno – res za vedno in res za vselej, da, za vselej in za vedno zapustili ta svet. (Prosto po zaklinjanjih poslank v DZ, na čelu z neko “Uršiko zalo”, ki se še vedno bori za sežiganje čarovnic, tokrat iz politične stranke SDS, ki jo vodi “osebek s kriminalno preteklostjo”, razbijalec demokratične komunistične Jugoslavije in krivec za zamenjavo pravičnega socializma s kapitalističnim suženjstvom. Še zlasti v vrstah novinarskih kadrov na RTV, ki sužnji ne bodo nikdar in nikomur (razen denarju). Tudi razkošju predana lady Manica, s partizanskim imenom Sindikalistkainpol (“bilo i prošlo” – tudi sindikalizem mine, ko zlezeš na vrh) sužnja nikogaršnja ne bo nikdar, tudi če bo morala nositi torbice za 1000 EU samo, ne pa za skoraj 1500, kot pod okovanimi škornji ogabnega kapitalizma in diktature v času vlade pod vodstvom Janez Janše.
Gotovo, gotovo, članka, kakršnega zdajle pišem, ni mogoče objaviti. Saj je čisto neumen. Da.Da. Ljudem nikoli ne smemo povedati politične resnice. Seveda, prave resnice. Saj je tovrstnih resnic vedno nešteto, vsakdo gleda določeni pojav nekoliko drugače. Zlasti tiste politične elite, ki so bile ob določenem političnem pojavu, v določenem času takšne ali drugačne politične oblasti najbolj deležne uspehov, blagostanja in zadovoljstva, takšno oblast kujejo v oblake. To velja seveda predvsem za politične elite. Ampak, v Sloveniji je drugače. V Sloveniji gre za obnovitev Titove komunistične Jugoslavije. Če bi bil jutrišnji rojstni dan Slovenije zadnji, bi minister Šarec naročil sto salv, v počastitev Slovenije, ob vrnitvi slovenske države v Jugo. O metanju pušk v koruzo pa ne bi bilo več ne duha ne sluha.
Precej drugače pa je z neprivilegiranimi slovenskimi množicami. Te v resnici nikoli nimajo razlogov, da bi hvalile katero od političnih elit oziroma katero od resnic o določenem obdobju. Te slovenske množice tudi nimajo svojih zgodovinarjev, takšnih, ki bi ugotavljali in ugotovili, kakšna je v resnica o običajnih ljudeh, o običajnem življenju. Pa saj je vedno tako. Vsa zgodovina je v bistvu ena sama nerešljiva uganka.
Sama sem nekajkrat poskusila ugotoviti, kaj in kakšna je resnica, ki se je uveljavila v pogledu na drugo svetovno vojno pri mojih najbližnejših. Močno sem bila razočarana, saj jim sploh ni bilo do resnice. Zelo pa so se trudili, da bi bil vsak njihov pogled na medvojno dogajanje pravičen. To me je najbolj presenetilo. V luči takšnih njihovih pogledov pa so se nekateri izrazito politični dogodki, spremenili v nekaj povsem drugega. Tako se je na primer uboj domnevnega domobranca, spremenil v tragično ljubezensko zgodbo, v kateri se zapuščeno dekle z lažno ovadbo maščuje nezvestemu fantu. Strašna smrt, podobna Mussolinijevi, neke domneve izdajalke pa se spremeni v zgodbo o posledicah pastorkove zločinske lažne ovadbe svoje ovdovele mačehe, da bi bila domačija – končno – samo njegova.
Kljub temu, da sem vedela, kako moram razumeti tovrstne resnice sorodnikov – seveda v luči vojnega in povojnega trojnega (fašističnega, nacističnega in komunističnega) terorja, okupacije in vsakršnega brezpravja – sem tudi vedela, da politične resnice ni. Da so samo resnice o življenju, ki ga ni mogoče “uzgodoviniti”.
V dno srca pa me je pred par dnevi prizadela novica o strašnem potresu v Afganistanu. Le kaj bo z ljudmi v tej državi? Jim bo sploh mogoče pomagati? Po eni strani so najsrečnejši, če živijo po svoje in prejemajo ogromno solidarnostno pomoč, po drugi strani pa tako lahko živijo samo ob neprestani pomoči svetovne skupnosti, ki ima podobnih Afganistanov že več kot preveč. Kajti, navsezadnje, na takšen način bi rado živelo vse več prebivalstva različnih držav, ker prilagoditve modernemu načinu življenja (redko brez surove brezobzirnosti) – ponekod še bolj kot vztrajanje pri tradiciji – prav tako ogrožajo, ali pa še bolj, njihovo eksistenco, naravno okolje, varnost in prihodnost.
Presenetljivo, da se nekaj podobnega dogaja tudi v Sloveniji. Namesto za moderno državo, z modernim gospodarstvom, vendar dovolj vpetim v tradicijo, so se na zadnjih volitvah Slovenci odločili za nadaljevanje socializma, za komunistične fikcije, ker se prilagajanje “kapitalizmu” in njegovim zahtevam ne ujema s slovensko komunistično tradicijo. V njej so se dobrine, v resnici državni kapital z vsem, kar sodi k njemu, delile po zaslugah, ne po zakonitostih ekonomije. Ker pa s takšno politično resnico v Sloveniji ni mogoče na volitve, saj je prebivalstvo zaradi komunističnega šolstva, medijev in celo nekaterih znanstvenikov, še vedno povsem anahronističnih komunističnih nazorov, s Kidričevim spomenikom pred predsedniško palačo, so si politične stranke nujno morale izmislile za volivce izrazito socialistično vabo o neki komunistični svobodi. Utemeljile pa so jo v fiktivni “narodni” zgodovini o narodnoosvobodilnem boju kot neodtujljivi identiteti Slovencev – in vseh, ki so se v Slovenijo priselili iz držav, ki so bile sestavni del Titove komunistične Jugoslavije. Očitno je prebivalstvo Slovenije je srečno, ker je zmagala komunistična preteklost. Nova vlada, tako verjamejo volivci komunistov, bo končno pripomogla k smrti kapitalizma in fašizma, še najprej pa janšizma. In – tako mislijo levi volivci – naj se nikoli več ne zgodi, da komunisti, morda pa vendarle skupaj s “kocbekovskimi” (komunističnimi) katoliki, kot v partizanskih časih, ne bi imeli absolutne oblasti. Za vsečase. Vekomaj. Oh, kako zelo sodobno, kako zelo afganistansko!
Frančiška Buttolo
