Piše: Frančiška Buttolo
Da bo razumljivo, zakaj sem napisala pričujoči članek, naj v uvodu pojasnim, da ne smemo očitati volilnemu telesu, če desnica ne bo nikoli več imela dovolj poslancev, da bi lahko sestavila takšno vlado, ki bi odpravila še vedno prevladujočo komunistično pravno strukturo v Sloveniji. Da bi spremenila pravno strukturo, ki je v bistvu hrbtenica vsake državne tvorbe.
Če to ni mogoče, so desne, konservativne politične sile prisiljene ubogati revolucionarne multikulturalistične komuniste, praznovati njihove državne praznike, sodelovati pri njihovem financiranju medijev, skupaj z revolucionarji podpirati revolucionarne svetovne velesile, s Kitajsko na čelu vsega tega silnega napredka. Bo prisiljena sodelovati pri ekosocialistični demokraciji, kruti do Shella, povsem nezahtevne pa do Kitajske.
Če bi hoteli v Sloveniji poskrbeti za obstoj svojega naroda in države, bi morala imeti desnica močno volilno telo, kar pa ni več mogoče. Slovencev je tako malo, da si ne moremo in ne smemo več privoščiti niti poštenega ljudskega štetja tudi z rubriko o narodnosti. Zato, ker bi štetje pokazalo, da je v Sloveniji morda še samo kaka tretjina Slovencev, vsi drugi pa so samo še slovenski državljani. Nekateri zato, ker res niso slovenskega rodu, še več pa zato, ker ne čutijo nikakršne pripadnosti slovenskemu narodu, temveč bolj nekdanjim jugoslovanskim in zadnjim evropskim socialističnim multikulturnim, nacionalnim identitetami nasprotujočim množicam. Mladi pa se počutijo predvsem del globalnih ekosocialistov.
Vse to sem opazila in dojela nekako fenomenološko, po opazovanju in razmišljanju o načinu ponavljanja in medsebojnega povezovanja določenih pojavov, če povem na najkrajši možni način. Predvsem pa zadnji dve leti spremljam politična dogajanja doma in v svetu. Seveda, kolikor jih je sploh mogoče spremljati, saj v resnici povsod prevladuje že kar neverjetna cenzura. Vešala totalitarizma se bodo kmalu dvigala nad vsem svetom.
1
Večkrat te dni slišimo pozive, naj se udeležimo volitev, da bo zmagala stranka, ki se nam zdi najboljša, ne pa da samo kritizirano in obtožujejo vsakokratno oblast. Pa vendarle ni čisto tako. Tisti, ki bolj zaupamo manj revolucionarnim, zmernim in zlasti za slovenske tradicionalne vrednote zavzetim političnim strankam, skoraj nimamo izbire. Te vrednote zagovarjajo predvsem narodno zavedni državljani, ki pa jih v Sloveniji ni več prav veliko. Poleg tega pa se zdi, da so slovenske tradicionalne vrednote dvojne in da so si v diametralne nasprotju. Komunistični revolucionarji so v Sloveniji prav tako avtohtoni, kot so avtohtoni katoliki. Tako menijo številni zgodovinarji. Žal.
Prve so povezane predvsem s katoliško vero, druge pa z uporniško, močno protikrščansko tradicijo, kakršna je dosegla vrh s komunistično revolucijo med in zlasti po drugi svetovni vojni.
Obe tradiciji sta v resnici konservativni, saj obe želita ohraniti ti dve identiteti slovenstva čim bolj neokrnjeni.
Bistvena razlika med njima pa je v tem, da je uporniška, nihilistična in revolucionarna slovenska identiteta, kakršna je pokazala svoj pravi obraz tudi na zadnjih protestih, povezljiva s sodobnimi ekosocialisticnimi gibanji, ki pa so v svoji drži revolucionarno komunistična.
Gre za izrazito komunistične tendence, zdaj že za prevzem multinacionalk, npr. ukazovanje družbi Shell, ki kaže, da so ekosocialisti tako rekoč po pravni strani že njeni gospodarji, čeprav niso tudi lastniki. Ampak te bodo lahko hitro odstavili, podobno kot to počnejo s svojimi kapitalisti oblasti na Kitajskem. Nekatere celo usmrtijo. Javno seveda z obtožbo, da so skorumpirani.
Skratka, desne identitete v svetovnem merilu praktično ni več, niti v Vatikanu, pravzaprav so tam še najbolj ekosocialistični.
2
Slovenija brez Slovencev vse bliže?
Poslušala sem poročila na Planetu ob 18. (sobota, 29. 5.) o tem, da samo ena tretjina državljanov podpira desnico oziroma desno vlado (čeprav ta ni desna, temveč sredinska).
Osebno menim, da bomo gotovo kmalu imeli samo leve stranke, kvečjemu še kako manjšo levo liberalno.
Če bi imeli namreč ljudsko štetje, ki bi vsebovalo tudi navedbo narodnosti, Slovencev ne bi bilo kaj dosti več kot ena tretjina. Morda bi jih bila polovica naklonjena desnici. Slovenija brez slovenskega naroda, samo s slovenskimi državljani, bo tako lahko imela desnico samo še v primeru, če se bodo zanjo odločili kaki muslimanski verniki, ali pa če jo bo umetno vzdrževala država, da bi bila vsaj videti demokratična.
Koliko časa pa bodo slovenski državljani zadovoljni, da se njihova država imenuje Slovenija, si lahko samo mislimo. Prepričana sem, da ji bodo prej ali slej dali takšno, ki ne bo nacionalno, temveč moderno, multikulturno ime.
Kakorkoli, Slovenija brez prevladujočega slovenskega naroda v tej državi, bo kmalu izginila. Izginile pa bodo tudi druge evropske države, najprej najmanjše.
Protinacionalna politika, potiskanje ženske v družbenopolitično suženjstvo oziroma razčlovečenje njenega ženskega bistva, njeno reduciranje na stroj – na mašino za rojevanje otrok za prodajo, na tako imenovano nadomestno mater, ki bo rojevala samo še za istospolne in samske, ki si želijo otrok – torej reduciranje ženske na goli predmet – bo kmalu zbrisalo s sveta veliko manjših evropskih narodov. Istospolni se namreč zelo redko odločijo za kakršno koli nacionalnost. So bolj ali manj samosvoj “narod”.
Slovenci žal nimamo izvornega hrepenenja po domovini, po lasni državi, po nacionalni uveljavitvi, kot ga imajo na primer judovski državljani Izraela.
Predvidevam, da bo v Evropi vendarle, ko bo norosti s spolnimi komedijami konec, prevladoval muslimanski človek. Morda bo uspešen, kdo ve. V Evropi smo se vedno prepirali in bojevali. Pregovor pa pravi, da kjer se prepirata dva, tretji dobiček ima.
Frančiška Buttolo
