Piše: Aleš Guček
Naslov prispevka arhitekta Mihe Jazbinška (DELO, PP 29) ne sledi temeljni sporočilnosti pisma, ki jo sam razumem kot zavzetost k »Projektu OBNOVE po novih odločitvah ….«. Projekt objekta BŠP je trenutno na Upravnem sodišču RS in ni predmet Jazbinškovega prispevka, ker tudi ni več aktualen. Sem arhitekt in se ne morem strin-jati, kaj se dogaja s projektom, ki se je po Plečnikovih načrtih začel graditi kot telovadni stadion že leta 1925, kjer je nakazal, kako eno kvaliteto zamenjati za drugo. Namesto opuščene gramoznice je načrtoval stadion, ki ga je šele leta 1935 namenil javnemu prireditvenemu oziroma kongresnemu namenu.
Kasneje so stadion namenili tekmovalnemu športu, na prostem nogometu in lahki atletiki. Težka atletika se je odvijala v osrednji stavbi na stadionu. Stadion je opuščen in propada. Zakaj ni tudi to delo Plečnika predlagano za UNESCO-v seznam svetovne dediščine, vedo le nekateri, ki ne sledijo sklepu Mestnega sveta MOL z dne 1. 10. 2007. MS MOL je sprejel okvire namenske rabe stadiona kot parkovne, športne in rekreacijske površine. Tudi v nazadnje aktualizirani družbeni pogodbi 29. 6. 2020 se ne prebere ne gromozanski izključno prireditveni objekt ne tekmovalni nogometni stadion z gledalci. Če bi sledili temu, bi morali pridobili ustrezno homologacijo medna-rodnih in domačih nogometnih zvez (FIFA, UEFA, NZS). Objekti z umetno travo in brez spremljajočih igrišč zadostujejo le kot objekti za treniranje v 2. in 3. Slovenski nogometni ligi, uradne tekme na igriščih z umetno travo pa se na posameznih nivojih lahko igrajo le na podlagi enkratnih dovoljenj ustreznih organov NZS in UEFA, na nivoju FIFA pa sploh ne. Vsakomur je jasno, da bi Plečnikova izvorna arhitektura odšla na smetišče.
Arhitekt Jazbinšek je za PP 29 zapisal »šport za vse«, kar je velika sporočilnost za projekt Plečnikovega stadiona in izziv za Vlado RS in OKS-ZŠZ. Večina enači šport s tekmovalnim športom. Pomembno področje športa je tudi prostočasni šport. Kot bivši športnik reprezentant ne morem mimo norveškega idraet, ki so ga v drugi polovici 19. stoletja poenostavljeno prevedli šport. Idraet je način življenja v naravi z aktivnim gi-banjem, merjenjem moči sam s seboj, premagovanje lastnih fizičnih naporov in na koncu duševna sprostitev v naravi namesto vsakdanjega dela. Vrnem se še v prva leta po 2. svetovni, ko so v Sloveniji uvedli ZREN (Za republiko naprej). Šlo je za množične športne prireditve, na katerih je delavski razred krepil telo. Gre za dejavnost, sodobno rečeno „šport za vse“, za kar je najprimernejši Plečnikov stadion z dodatnimi površi-nami bivše gramoznice na jugu osnovne šole dr. Vita Kraigherja. Te so že služile telo-vadnici šole na prostem in rezervno nogometno igrišče za trening in ogrevanje. Danes služijo športni zvezi Ljubljane. Še enkrat naj ponovim, da je Plečnik odlično izkoristil opuščeno gramoznico in jo saniral s stadionom, namesto da bi jo zasuli. To se je do-gajalo v socializmu: Medenova jama, pred osnovno šolo Vita Kraigherja, Jeprca …
Parlamentarna pobudnica stranka Levica je ob zaključku olimpijskih iger zapisala: Šport potrebuje podporo, ne mahanja z zastavo. To je tudi vse, ker domnevno ne zna speljati ideje do konca, kot je običajno za Levico. Tudi naslovna tema 27. svetovnega kongresa TAFISA 2021 v organizaciji OKS – ZŠZ v soorganizaciji s Športno unijo Slo-venije junija 2022 pod častnim predsedništvom predsednika Boruta Pahorja »Sport for all in a Changing World« je zavezujoča priložnost, da se po plodnem zaključku olimpij-skih iger izkažemo tudi s plodno uresničitvijo izvirnega »športa za vse« na izvirnem
Centralnem stadionu. Operativni državi je deset mesecev dovolj za slavnostno odprtje delujočega športnega dela stadiona. Za dokončanje trajnostne obnove njegovih ostalih dediščinskih elementov in za nominacijo Plečnikovega stadiona za vpis v Unescov seznam svetovne dediščine pa je relevantna letnica 2025, 100. obletnica začetka grad-nje telovadnega stadiona. Ministrica Simona Kustec bo zlahka uresničila svoj vzklik na Brdu »Več športa«.
Aleš Guček, Ljubljana
