Piše: prof. dr. Tine Valentinčič, profesor nevrobiologije v pokoju, amaterski raziskovalec borznih trgov
Inflacija evropske in drugih svetovnih valut povzroča težave vsem prebivalcem, zlasti pa tistim z nizkimi dohodki, tako upokojencem kot tudi delavcem ki živijo od plače. Število delavcev z minimalno plačo pa so sramota Slovenije.
Največja napaka, ki jo lahko napravi katera koli vlada je, da med inflacijo dodatno zmanjša količino denarja v obtoku. To se je v Sloveniji zgodilo že dvakrat. Prvič, ko smo z davkoplačevalskim denarjem dokapitalizirali Novo Ljubljansko banko in drugič, ko je predsednik vlade Golob dal garancije in pomoč elektrodistribucijskim podjetjem. Zakaj? Če denarja v sistemu primanjkuje, je najslabše, kar lahko storimo, da dodatno zmanjšamo količino denarja v obtoku. Če odteče denar obtoku v banko za pokrivanje bančne luknje, ga je v obtoku manj – in 5 milijard je v majhni državi, ko je Slovenija strašno veliko denarja, pa tudi milijarda in sedemsto milijonov je izredno veliko. Kaj se zgodi, ko denarja v sistemu ni dovolj, plače in pokojnine se ne morejo zvišati, med inflacijo cene naraščajo in prodaja dobrin se ustavlja. Ker ljudje nimajo denarja, kmalu ne kupijo skoraj ničesar več, prodaja izdelkov v trgovinah se zmanjšuje, kmetje in obrtniki prodajo manj, pa tudi investicije se začno ustavljati. Takemu stanju gospodarstva pravimo depresija, ne recesija, temveč depresija. V recesiji se gospodarstvo sicer zmanjšuje, vendar del proizvodnje in potrošnje še vedno delujejo, medtem ko v depresiji zaradi negativne povratne zveze večji del gospodarstva obstane, podjetja se zapirajo, kmetje začnejo opuščati kmetovanje, investicij, če banke ne ukrepajo, preprosto ni več.
Kaj lahko stori vlada, da prepreči tako stanje. Najuspešnejši poseg je pospešitev hitrosti denarja (https://www.aier.org/article/what-is-money-velocity-and-why-does-it-matter/) in povečanje investicij. Kako pospešiti hitrost denarja, najuspešnejša metoda je povečanje dohodkov vsem, ki imajo majhne dohodke. Kaj se zgodi s povečanjem malih dohodkov. Ljudje lahko plačajo fiksne stroške in ostane jim nekaj denarja za trgovine, kmetijski pridelki najdejo kupca, kdor ima vsaj malo več dohodka lahko kupuje izdelke široke potrošnje, pa tudi kreditne sposobnost ljudi s srednjimi dohodki se povečajo in s tem investicije. Če lahko povprečni potrošniki kupijo vsaj nekaj blaga, se vzpostavi pozitivna veriga, tudi trgovci in kmetje ter proizvajalci lahko nabavijo nove izdelke in reprodukcijski material, njihove plače se povečajo in tudi oni lahko kupujejo in investirajo. Poveča se hitrost pretoka denarja skozi sistem – hitrost denarja. Ista celokupna količina denarja se lahko v enem mesecu obrne nekajkrat. Če zmanjšamo količino denarja v obtoku se denar mesečno obrne kvečjemu enkrat, če ljudje nimajo denarja za položnice pa nikoli. Zato so povečevanje davkov, zadrževanje rasti plač in pokojnin, zadrževanje ali administrativna kontrola investicij najslabše, kar lahko vlada stori. Ni človeka, ki bi imel božje sposobnosti, da bi lahko kontroliral pretok denarja bolje, kot to lahko storijo sami ljudje. Kdor to ne verjame, naj si ogleda usodo Sovjetske Zveze. Njihovi ekonomisti so razmišljali, da lahko najbolje nadzorujejo pretok denarja. In kaj se je dolgoročno zgodilo, ko so verige poznanstev in partijskih veljakov dosegle vse skrajne točke v družbi, je država bankrotirala in razpadla. Današnja posledica Putinove norosti, da lahko obnovi neučinkoviti sistem, je vojna v Ukrajini.
Zakaj se je v socializmu Sloveniji in Slovencem godilo bolje. Živeli smo na skrajni meji komunističnih sistemov, na meji s kapitalizmom, svoboda gospodarskega delovanja je pri nas vsaj delno obstajala. Gospodarsko neučinkovite firme so propadale, tako kot v zahodnem kapitalizmu, gospodarsko učinkovite firme pa so uspevale. Če bi bilo komunistično gospodarstvo uspešno, bi propadel kapitalizem, komunizem pa bi uspeval. Zgodilo pa se je ravno obratno, kapitalizem je uspeval in še uspeva, Kitajska trenutno posluje po kapitalističnih načelih, čeprav sta na čelu centralni komite in komunistična vlada.
Zato pozivam Golobovo vlado, da uskladi pokojnine in plače z rastjo inflacije, ne delom inflacije, temveč celotno inflacijo. Ta je bila lani 9 %, pri prehranskih izdelkih pa še veliko višja. Ne samo kot delni ukrep, ki bi povečal pokojnine in plače najrevnejšim, s tem boste ustvarili revno družbo. V taki družbi ne bo investicij in računi bodo ostali vsaj deloma neplačani. Pokojnine in plače je treba povišati vsem, ki ustvarjajo dodano vrednost. Če vlada nima denarja, ga vzemite tam, kamor ga je neupravičeno dala, elektrodistribucijskim podjetjem. Elektrodistribucijska podjetja, državna in privatna, morajo dobiti denar (posojila) v bankah, če pa banke denarja nočejo posoditi, morajo bankrotirati, država pa naj ustanovi nova elektrodistribucijska podjetja in najde sposobna vodstva, ki ne bodo ponavljala napak iz preteklosti. Pa še tole. Cena jedrskega goriva ni nizka zato, ker je proizvodnja obogatenega urana poceni, temveč zaradi sporazuma SALT 2 (The Strategic Arms Limitation Treaty, 1979), ki je omejil število jedrskih bomb, ki jih posamezna država lahko ima, približno 6000 na vsako od najmočnejših jedrskih držav (https://ourworldindata.org/nuclear-weapons). Čeprav parlamenta obeh držav sporazuma nista ratificirala, pa sta se ga tako ZDA in Sovjetska zveza držali do razpada Sovjetske Zveze. V času največjega števila jedrskih bomb je imela Sovjetska zveza 36000, ZDA pa 32000 jedrskih bomb. Gorivo za uranove bombe je že plačano, plačali so ga ameriški in sovjetski davkoplačevalci pred mnogimi desetletji. To gorivo je treba približno 20x razredčiti, da iz njega dobimo gorivo za jedrske elektrarne. In glej ga zlomka, nemška vlada je bila tako nespametna, da je zaprla svoje jedrske elektrarne. Na srečo je vsaj ta podrobnost pri nas drugačna. Zgradimo lahko še eno nuklearno elektrarno, nihče pa nam ne more jamčiti, da bo jedrsko gorivo vedno poceni. Svet spet drvi v norost priprave na jedrsko vojno.
Zaključim lahko da je v pogojih visoke inflacije edina možnost vlade, ki hoče obdržati razmeroma ugodne gospodarske kazalce, da preusmeri sredstva iz državnih investicij v zvišanje dohodkov najrevnejšim (upokojencem in tistim z minimalnimi plačami) kot tudi povprečnemu delavcu. Le tako bo ostala hitrost denarje visoka, ljudje bodo lahko plačevali položnice in kupovali v trgovinah. HITROST DENARJA BO OSTALA VISOKA, ista sredstva se bodo obrnila kar nekajkrat na mesec. Z vzdrževanjem plač srednjega razreda, bodo tudi investicije s pomočjo bank pospeševale kroženje denarja, gospodarstvo se ne bo ustavilo. Seveda pa bo za to potrebno ustaviti nebrzdano rast negospodarskih dejavnosti, števila in velikosti ministrstev in vseh oblik neproduktivnih dejavnosti.
