Piše: Jakob Grošl
Izjava, da so socialni demokrati ponosni nasledniki zveze komunistov vzbudi vprašanje, kje vidijo zgledne točke njenega delovanja. Ali je poleg izvedene revolucije in prisvojene vodilne vloge pri vodenju upora proti okupatorjem še kaj?
Malo poglejmo kronologijo preteklega dogajanja, kjer je komunistična organizacija (pod več imeni) bila neposredno vključena oziroma bi s svojo oblastveno močjo lahko vplivala tudi na drugačen potek dogodkov. Ali katero teh dogajanj tudi lahko služi kot podlaga omenjenemu ponosu?
Za medvojno delovanje komunistov so zanimive usmeritve Moše Pijadeja (1890 – 1957, nosilec pomembnih funkcij, nazadnje predsednik zvezne skupščine) na I. zasedanju AVNOJ leta 1942 v Bihaču: »… Zato je potrebno ustvariti tolikšno množico brezdomcev, da bodo ti postali večina v državi. Zato moramo požigati. Bomo streljali in se umikali. Nemci nas ne bodo našli, a bodo iz maščevalnosti požigali vasi. Potem bodo vaščani, ki ostanejo brez strehe, sami prišli in mi bomo imeli narod ob sebi in bomo na takšen način postali gospodarji razmer. Tisti, ki nimajo ne hiše ne zemlje, se nam bodo hitro pridružili, ko jim obljubimo velik rop. Težje bo s tistimi, ki imajo vsaj kakšno posest. Njih bomo navezali nase s predavanji, gledališčem in drugo propagando. Tako bomo postopoma obredli vse kraje. Vaščan, ki ima hišo, polja in živino, delavec, ki prejema plačo in ima kruh, je za nas brez vrednosti. Mi moramo iz njih narediti brezdomce, proletarce…. Samo nesrečniki postanejo komunisti, zato mi moramo ustvariti nesrečo in množice spraviti v obup. Mi smo smrtni sovražniki vsake blaginje, reda in miru…«
In to je govoril mož nadpovprečne razgledanosti! Ali še danes vedno kdo glasuje za to?
Koliko krutosti in brezobzirnosti je v ukazih Josipa Broza, Edvarda Kardelja, Borisa Kidriča – vse za uspeh revolucije! In posledično število žrtev!
Za kruto dogajanje v Kočevskem Rogu niso bili dovolj pripadniki slovenskih partizanskih enot. Najokrutnejša dejanja so opravili partizani iz dalmatinskih formacij. Mučenja je zlasti zaznamovalo dvajsetletno dekle – komisarka Milja, ki je bila grozljiva specialistka za odstranjevanje moških in ženskih spolnih delov telesa. Podrobnejši opis najdete na spletu – za minimalno predstavo naj zadošča, da je odrezana moda tiščala v očesne odprtine namesto iztaknjenih oči, odrezane ženske prsi solila in pritiskala na odrezano mesto. Mlade tovarišice so celo prekašale moške mučitelje. Ta dejanja niso ostala brez vpliva na duševnost krvnikov – pomoč in olajšanje so iskali in našli v alkoholu, tudi samomorih. Komisarka Milja, jo poznamo? – to je bila Milka Planinc, v letih 1982 – 1986 predsednica zveznega izvršnega sveta!
Koliko besed o t.im. kolaboraciji med drugo svetovno vojno! Domobranstvo je nastalo kot odziv na partizanski teror in ne iz simpatij do okupatorja. Takšnih simpatij niso gojili niti prezadolženi kmetje in obrtniki, katerih dolgovi so ob propadu kraljevine postali neizterljivi.
Kakšen vzrok ima ljubljanski župan, da vztrajno odklanja pokop na Žalah? Očitno mu glede tega nekdo prišepetava. Človek bi pričakoval, da se kot mlajši priseljenec, ki sploh ne more biti obremenjen z našim medvojnim dogajanjem, ne sklicuje na izdajalstvo. Ali ni nikogar v Ljubljani, da bi mu povedal kaj več o usodnem času?
Koliko energije je bilo porabljene ob gromovniških povojnih sodnih procesih! Boleči so bili tudi sodni postopki, ki so bili posledica provokatorske dejavnosti in so zlasti na podeželju z dolgoletno zaporniško obsodbo gospodarjev odtegnili najvažnejšo delovno silo. Še dolgo po vojni smo čutili kadrovsko obubožanost na strokovnem področju – ali ni marsikdo takšnih znanj umrl nasilne smrti ali se podal v begunstvo?
Mitja ??? Tako sem se pred leti začudil ob pripovedi domačega župnika o načinu zasliševanja Mitje Ribičiča. Kdo bi si mislil! Ni se mu videlo takšne narave, pa še pesnik je bil. Vsebina njegovih vprašanj je verjetno bila na nivoju čarovniških procesov (zaslišancem je bilo hudo – pred nekim zaslišanjem je npr. ukazal prinesti posodo za morebitno kri).
Znan je prizor treh, ki se klanjajo spominu Borisa Kidriča. Ob obletnicah pohoda XIV. divizije na Štajersko sem vedno pomislil na vojaško vprašljiv izbor časa za tako akcijo. Kdo ni upošteval letnega časa in je poslal borce v zimo in sneg – s tem pa tvegal tudi velike nepotrebne izgube?
Odgovor sem našel v knjigi Francija Strleta Tomšičeva brigada 1944 (založba Obzorja 1995) – str. 13, 14: »Utemeljenih razlogov za pohod na Štajersko je bilo dovolj, zastavljalo pa se je vprašanje, če ti razlogi izražajo tolikšno nujo, da mora partizanska divizija z Dolenjskega odriniti kljub neugodnim zimskim razmeram takoj in brez odloga do pomladi, ko bi bile dane vse možnosti za uspeh pohoda. ………. Sklenili so, da mora divizija oditi takoj in kljub verjetnosti, da utegne zima pokazati zobe prav med pohodom. Po nekem pričevanju je komandant Franc Rozman – Stane taki odločitvi nasprotoval in dokazoval, da zima lahko povzroči občutne izgube, predvsem pa Nemcem močno olajša zasledovanje divizije. Njegovi dokazi pa niso zalegli, ker so Kidrič in drugi politični možje vztrajali, da bodo pogoji za bojevanje v zimskih razmerah za obe bojujoči se strani enaki (poudaril: J. G.). Tako je komandant Franc Rozman – Stane ostal v manjšini«.
Vojna je takrat trajala že dve leti in pol – vendarle dovolj časa za spoznanje, da ta pohod ne bo prijateljska nogometna tekma. Posledice so se pokazale v februarju in marcu 1944. Tem častilcem Borisa Kidriča so tudi partizanske žrtve očitno malo mar. Tudi še nisem zasledil poročanja, da bi kateri govornikov ob proslavah prihoda divizije na Štajersko omenil to nesrečno okoliščino.
Ponosni nasledniki? Običajno je obratno: nasledniki – v družinskem okolju potomci – niso prav nič ponosni na zavržna dejanja svojih prednikov. Pri nas pa se pojavi izjava o ponosnih naslednikih – ali ne poznajo zgodovine ali pa to izhaja iz osebne značajske brezčutnosti?
Ko bežno preletim gornje razmišljanje, ugotavljam, da nisem napisal ničesar novega; to vendar ve vsaka minimalno razgledana oseba, očitno pa se mnogi sedanje generacije ne poglobijo v razmišljanje o minulem dogajanju.
Lahko se samo čudimo, da je Titova Jugoslavija – država, prepojena s toliko krvi in prežeta s strahom (molk o zločinih!), sploh obstala toliko časa.
