Piše: Frančiška Buttolo
Napisati nameravam, ker sem poraženka v svojem malem prizadevanju za svobodo govora, pismo sprave. Pismo sprave, čeprav sem poraženka tudi v svojem – in v boju številnih drugih – s prebivalci države Slovenije, ki so proti cepljenju, proti sedanji vladi in zlasti proti Janezu Janši, simbolu slovenske osamosvojitve in zrušitve slovenskega, s tem pa tudi jugoslovanskega, komunističnega sistema.
Spoznala sem namreč, v času sedanjega, že četrtega vala epidemije, zelo preprosto- lahko rečem, da na lastni koži – kako deluje moderna demokracija – ne le v svetu, tudi pri nas, v Sloveniji. Tako, da ima ljudstvo vedno prav. Ljudstvo pa niso več niti narod, niti politične skupine ali gibanja in niti verske – večje ali manjše – skupnosti. Ljudstvo je množica različnih najmočnejših sil, ki si je v javnem ali tajnem dogovoru z mednarodno politiko sposobna za daljši čas prilastiti oblast. Zmagati.
Tako je bilo pravkar v Afganistanu, tako je bilo pred časom v Makedoniji, kjer se je v dobrem in v slabem pomenu besede politično uveljavila gospa Tanja Fajon (o njej sem takrat pisala, da je naša najnevarnejša komunistka), tako bo tudi v Sloveniji, kjer je ta gospa praktično že na oblasti. Značilno za vse te oblasti pa je, da delujejo skladno z mednarodno politično elito, med seboj v zelo natančnih dogovorih, ko gre za uravnoteženo delitev oblasti in prevlado na različnih področjih, da presenečenja praktično niso mogoča. Temu se zdaj reče zmaga ljudstva, z volitvami, lahko pa tudi brez njih.
Svetovno prebivalstvo tako v politiki sploh ni udeleženo.
Zanj so različne igrice, na primer s človekovimi pravicami, celo z rusko ruleto, kakršna je sedanja pandemija ( z vprašanjem o resnični učinkovitosti in nevarnimi učinkih cepiv), z ekološkim bojem med vedeževanjem in znanostjo, še najbolj pa s kulturnimi ekshibicijami v medijih, ki so dosegle vrh s filmskim, estetsko vrhunskim prikazovanjem obglavljanja kristjanov v čudovitih rdečih oblačilih. To je pomenilo konec zahodne kulture, ki v grški tragediji ni dovoljevala prikazovanja umora ali uboja na odprti sceni. Čeprav so v Homerjevi Iliade verzi, v katerih bogovi z enakim estetskim užitkom po bitki zrejo na trupla premagancev in premaganih, kot tudi na njihovo orožje, ki se blešči v soncu. A samo bogovi, ne ljudje.
Zdaj pa se tudi človek, ne le bogovi, takšen je napredek pri uveljavljanju človekovih pravic, lahko v vseh medijih naslaja nad estetskimi oziroma neestetskimi podobami zmagovalcev in žrtev. Nihče pa ne potoči solze. Samo topo zre vanje in se niti ne zaveda, kako se v resnici naslaja, ne pa seznanja ali informira z dogajanjem.
In zakaj bi potem sama zahtevala zase neko svobodo komuniciranja ali celo polemiziranja o problemu s cepljenjem proti pandemiji v Sloveniji?
Zdaj pa pri večini prebivalcev Slovenije res ne gre za zdravje, zdaj gre za oblast najmočnejših, za oblast pod vodstvom gospe Tanje Fajon. Ne gre niti za čisto določeno skupino ali skupine, gre za najmočnejše v Sloveniji. In kdo so ti?
Upoštevaje izkušnje v zadnjih letih, verjetno pa tudi zgodovinska spoznanja o zadnjem in celotnem predzadnjem stoletju, so to vedno tisti, ki so ovekovečeni v znanih verzih o neki stari zgodbi, ki nas uči, da vedno tisti zmaga, ki ima več pesjanskega.
S tem spoznanjem se – pomirjena s porazom v svojih prizadevanjih za svobodo govora in za čim večjo precepljenost – poslavljam in vse lepo pozdravljam, zlasti pa zmagovalce v državi Sloveniji, pod vodstvom mednarodno priznane političarke, kot se reče po domače, Tanje Fajon, s partizanskim imenom Demokratka.
—
Frančiška Buttolo, Slovenija
