Piše: Jožef Praprotnik
Tako pravi pregovor in v sklopu »omejenosti«, kot človeške lastnosti iz knjige Ljudske modrosti, bi jih lahko napisal še dosti, ki bi nas v nadaljevanju pripeljale k temu, o čemer kanim pisati. Pa dodajmo še kakšnega. Cicero je dejal, da se vsak človek lahko zmoti, toda samo bedak vztraja v svoji zmoti. In navsezadnje še ta: Kdor si sam ne zna pomagati, mu tudi drugi ne morejo.
Čemu torej ti pregovori, ki bi jim dodal še tega, ki ga je napisal Nietzsche, ki je menil Naše napake so naši najboljši učitelji ? Prvotno, torej še pred tem zadnjim fiaskom zahodne demokracije, ki se je opekla v Afganistanu, misleč, da je povsem enostavno presaditi naše kulturne in (so-človeške) vrednote v vsako, tudi globoko zakoreninjeno muslimansko okolje, mi je po glavi brodilo dogajanje pri nas, v Evropi torej. A če sem zgoraj že omenil Afganistan, se za hip pomudimo še pri tem. Dandanes, ko je zaradi interneta postal naš svet majhen in dostopen, nikakor ni potrebno v (za)ostali svet izvažati demokracijo in naše vrednote z orožjem in jim vsiljevati prednosti sistema, v katerem živimo in ne životarimo. Vsakomur je prej ko slej dovolj trpljenja, če gleda kako sosed pridno dela in zadovoljno uživa sadove svojega dela, medtem ko on gara za koristi drugih; toliko bolj ker mu je to drugačno življenje na očeh. Osel gre torej le enkrat na led in razen, če nisi ravno Zahodni Evropejec ali Američan, ti bo enkrat kanilo, da četudi volu odžagaš roge, bo še vedno vol.
Pa se vrnimo k domačim, slovensko – evropskim zadevam, ki so mi sprva rojile po glavi. Že Winston Churchill se je opekel – o tem pišejo britanski zgodovinarji – ko je (naivno, slepo) verjel, da bo Titova Jugoslavija demokratična država – DFJ. Demokratična federativna Jugoslavija je dejansko obstajala nekaj mesecev ali konkretno med 10. avgustom in 29. novembrom leta 1945, ko se je preimenovala v federativno ljudsko republiko Jugoslavijo. A vendar ne gre za samo ime, temveč za vsebino. Z demokracijo smo potem Slovenci opravili do leta 1991, po drugih delih Jugoslavije pa za dalj časa. Tako, kot so v času 2. svetovne vojne zahodni zavezniki nasedli Titovim obljubam, tako danes v Evropski uniji nasedajo poslancem iz kroga naše socialdemokracije, ko jim tvezijo o domačih razmerah na področju medijske svobode ali pravosodja. Pa bi vendarle od zahodnih Evropejcev pričakovali nekaj več modrosti vsaj takrat, ko gledajo in predvsem poslušajo zdihovanje in jok prebarvanih komunistov iz vzhodne Evrope, saj vse njihove besede o demokraciji temeljijo na lažeh. Zagovarjanje avtonomnega in neodvisnega pravosodja je zgolj pesek v oči Evropi, v Sloveniji pa za varovanje pridobitev kontra-revolucijske divje privatizacije in nikoli končane tranzicije. Osli gredo le enkrat na led, razen če niso zahodno-evropski.
Jožef Praprotnik, Jesenice
