Piše: Tine Valentinčič
Dovolj imam kritikastrstva novinarjev, ki neusmiljeno iščejo “napake” v slovenskem zdravstvu. Od kod levim politikom toliko sovraštva do najbolj filantropne dejavnosti na svetu. Večina zdravnikov so človekoljubi, pomagajo nam, da ohranimo zdravje in celo preživimo smrtne poškodbe.
Očitno so novinarji in levi politiki polni zavisti, ker je nekdo drug pred njimi odkril svoj življenski cilj – kako pomagati ljudem. Da bi lahko ohranili nadvlado nad zdravniki je ekstremmna leva politika ukinila prostovoljni del zdravstvenega zavarovanja in za več kot tako vsoto povečala ceno obveznega zdravstvenega zarovanja. S tem so ukinili konkurenco med zavarovalnicami, s prepovedjo dela zdravnikom izven svoje ustanove pa še konkurenco med zdravniki. Minister Luka Mesec, mladenič brez dneva delovnih izkušenj v proizvodnji in z diplomo fakultete za družbene vede hoče da so zdravniki hlapci “levičarske” vlade. Ali mislite, tako kot so mislili mnogi komunistični voditelji, da imate božje pravice. Bil sem profesor etologije (veda o vedenju živali) in nevrobiologije z leti dela v Sloveniji in Ameriki, in kot tak sem se vsako leto opravičil študentom, da jim bom med predavanji o možganih verjetno odvzel vero v boga. Ali se sploh zavedate koliko dela so vložili dober splošni zdravnik, operater in diagnostik, da so pridobili svoje znanje. Mislim da ne. Povem vam lahko, da z vašim znanjem na področju politike, hodili ste na Fakulteto za družbene vede, še zdaleč ne dosegate standardov, ki so potrebni za opravljanje osnovnih izpitov na področju naravoslovja ali medicine. Kako si sploh upate odločati o usodah drugih ljudi. To kar počnete je delo proti Sloveniji in Slovencem, mar vam je samo eno, vaš osebni uspeh in plača. Če bi bil veren, bi rekel da opravljate hudičevo delo, ker pa to nisem, povem, da je vaše delo enako izdaji Slovencev in človeštva.
Kako je mogoče da bolnika sprejmejo v bolnišnico, v sobo s 6 do 8 pacienti in tisti trenutek v sobi večina pacientov kritizira razmere v bolnišnici. Če so razmere slabe so za to krive tiste vlade, ki so določile, koliko vašega denarja dobi bolnišnica. Gospod Luka Mesec, s takimi dejanji so sovjetski politiki dobesedno razdrli Sovjetsko Zvezo, vi pa hočete uničiti Slovenijo, ki je edini vir vaše plače. Oprostite gospodje in gospe, bolniki ste in zdravnik je tisti ki vas bo moral operirati. Kako naj operira, če se spominja kako ste dan prej demonizirali njega in njegove kolege, češ da so krivi za slabe razmere v zdravstvu. Kako pervezna zna biti slovenska leva politika in njihovo trobilo – večina novinarstva. Da ne bo pomote, taki sta bili tudi jugoslovanska in slovenska socialistična politika proti vsem nasprotnikom režima po drugi svetovni vojni. In novinarji – vsaj večina – so to politiko podpirali kljub temu, da je partijsko vodstvo, ne partizani, med in po vojni nad Slovenci zakrivilo grozljiv zločin proti človeštvu. Po definiciji namreč so bili povojni poboji v Sloveniji genocid. Genocíd ali rodomòr je sistematično uničevanje katerekoli narodnostne, etnične, rasne ali verske skupine z namenom v celoti ali delno uničiti to skupino. Skupina pa so bili ljudje, ki se s prehodom v socializem in zaplembo premoženja niso strinjali. Devetega decembra 1948 je Generalna skupščina Združenih narodov genocid razglasila za zločin proti človeštvu. Konvencijo o preprečevanju in kaznovanju genocida je leta 1950 podpisala tudi Jugoslavija. Kakšna pokvarjena država in politika, sprejela je konvecijo proti genocidu, ki jo pri sebi nikoli ni uveljavila. Torej podpis konvencije je bila velika laž. Rojen sem leta 1946. Celotno mladost sem moral brati časopisne in poslušati radijske in kasneje televizijske novice, ki so sovražno govorile o domobrancih. Sovražni govor je segal daleč čez očitke sodelovanja z okupatorjem. Propaganda je sistematično, vsa leta po drugi svetovni vojni in celo v svobodni Sloveniji prepričevala Slovence o hudodelstvih domobrancev. Po pripovedovanjih so celo slovenski kmetje po začetku druge svetovne vojne brezsramno skrili hrano pred prebivalstvom. V resnici pa je rdeča oblast med vojno in po njej neusmiljeno obračunala z domobranci. Ali veste kaj je storil ameriški predsednik Abraham Linkoln kmalu po začetku ameriške državljanske vojne (1861-1865). Zagotovil je, da bodo poražene države takoj po koncu državljanske vojne enakopravni deli Združenih držav Amerike. Zato je plačal grozljivo ceno, ubili so ga takoj po začetku drugega mandata predsednikovanja. Vendar, Američani ga smatrajo za enega od treh največjih predsednikov združenih držav Amerike, ob bok Georgeu Washingtonu – osvoboditelju Združenih držav Amerike izpod angleškega imperija, Abraham Linkoln je vodil severne države Amerike med državljansko vojno in zagotovil pravice črncev ter po državljanski vojni preprečil maščevanje zmagovalcev nad poraženci in Franklin Delano Roosevelt, ki je vodil zmagoslavno državo v drugi svetovni vojni. Njegova žena Eleanor Roosevelt pa je po smrti Roosevelta v Združenih narodih vodila sprejetje Univerzalne Deklaracije Človekovih Pravic. Kje so se socialistični voditelji in levičarski zgodovinarji učili zgodovino, po moje nikjer.
Kam sem zašel, to naj bi bil droben zapis o slovenskem zdravstvu v katerem bi se rad zahvalil svojim zdravnikom. V življenju sem imel sem izredno srečo, vsi zdravniki ki so mi pomagali, so bili najboljši ljudje, kar sem kdaj srečal. Dr. Janko Križanovski, umrli infektolog je bil moj sobni zdravnik med encefalitisom, ki sem ga prebolel pri 19 letih. Še vedno je aktiven, travmatolog primarij dr. Slobodan Macura mi je mojstrsko zašil strgane vezi na stegenski mišici kvadriceps, hvala vam. Pa izvrstni diabetologi, dr. Marko Medvešček, dr. Volčanšek Špela in številni drugi, ki so mi zadnjih 40 let pomagali krotiti diabetes B, da imam še vedno celo telo. Urolog Dr. Anton Vrhovec mi je mojstrsko odstranil prostato ter me tako osvobodil razvijajočega raka. Hvala tudi ekipi v intenzivnem kardiološkem oddelku Kliničnega centra v Ljubljani, ki mi je vstavila žilne opornice v koronarke. Vse kar sem doživel v Slovenskem zdravstvu je bilo pravočasno in brezhibno, tako da še vedno zdravo živim. Rečem lahko samo, največja sreča za pacienta je, da najde dobrega zdravnika. Vsem skupaj, tudi vsem sestram in tehničnim sodelavcem kot sta sestri Miri Slak in in sestra Maja Garbas v ambulanti za diabetično stopalo: “Hvala vam za to kar delate”.
V zdravstvu izkušamo, da si nekdo vstrajno prizadeva med Slovenci ustvarjati in vzdrževati sovraštvo, zato poglejmo kakšni so podatki o ubitih med drugo svetovno vojno in po njej v Sloveniji. Po podatkih Muzeja novejše in sodobne zgodovine Slovenije je v vojnem in povojnem nasilju je umrlo 6,5 % to je 97.500 prebivalcev Slovenije. Največ žrtev so povzročili Nemci 31.700. Velik problem je, da imena ljudi še niso združena z ostanki trupel in da mnoga trupla še niso pokopana. Približno 83.000 slovenskih ljudi je izgubilo življenje med vojno, in po podatkih Muzeja za novejšo zgodovino več kot 14.000 v izvesodnih pobojih po vojni. Odpor proti okupatorju je bil združen z revolucijo, ki jo je izvajalo vodstvo Komunistična partije. Za komunizem se Slovenci nismo odločili na plebiscitu, kot smo se leta 1990 odločili za samostojno Slovenijo. V to smo bili nasilno potisnjeni. Edvard Kardelj je rekel, da se morajo Slovenci bati partizanov. Kakšna prevara in nasilje nad mladeniči, ki so odšli v narodno osvobodilno borbo branit domovino in svoje družine, a so končali kot vojaki revolucije. V Ljubljani so se že leta 1941 dogajale likvidacije nedolžnih ljudi katerih edini greh je bil, da se po 22. juliju 1941 niso pridružili partijski borbi proti okupatorju. Kdor se je prej uprl okupatorju, pred napadom Hitlerja na Sovjetsko zvezo, so ga poskušali izbrisati iz zgodovine. Pa je starojugoslovanka torpedovka Durmitor s slovensko posadko že kmalu po 10. aprilu 1941 v ustju reke Krke sestrelila prvo nemško štuko. Množične likvidacije “nasprotnikov revolucije” so potekale leta 1942 na partizanskem ozemlju Dolenjske. To je sprožilo organizacijo samoobrambnih vaških straž, po kapitulaciji Italije, po partijskem obračunu z nasprotniki, pa organiziranje domobranske vojske. V celoti je Ljubljanska pokrajina izgubila 9,5 % prebivalstva, Gorenjska 7,3 %,. Štajerska 5 %, Primorska 5,6 % in Koroška 6,7 %. Najmanj žrtev je bilo v Prekmurju 1,3 % prebivalstva, okoli 500 žrtev so bili prekmurski židje. Če ne bi bilo povojnih pobojev, bi imeli Slovenci za 15 odstotkov manj žrtev. Nasprotniki revolucije, vaške straže, četniki in tri veje domobranstva, so zakrivili 4.400 smrti, partizanski tabor pa 24.000 smrti. Domobranci so imeli so med vojno in po njej 14.000 žrtev. Da, v Sloveniji je potekala ena najbolj brutalnih državljanskih vojn katere največja napaka je bila pomanjkljiva izobraza vodij Komunistične partije Slovenije in Jugoslavije. Primerjajmo slovenske žrtve z ameriškimi žrtvami med 2. svetovno vojno. Na vseh bojiščih kjer so sodelovali so imeli Američani skupaj 405.399 mrtvih kar je manj kot 0,3 % ameriškega prebivalstva. Pa še angleške žrtve med 2. svetovno vojno – 450.000 kar je približno 1% angleškega prebivalstva. Sovjetska zveza je v drugi svetovni vojni izgubila 16.825.000 ljudi ali 15% prebivalstva, Kitajska pa 20.000.000 ljudi.
Če hočeš v narodu sprožiti sovraštvo, ki mu v skrajni posledici lahko sledijo medsebojni pomori, moraš ljudi razdeliti v dve sovražni skupini. Čemu torej služijo ljudje sprti na dve skupini, kjer eno deklarirajo za levo, drugo pa za desno krilo naroda. In kdo ima največje zasluge za ta, že drugi slovenski razkol. Še živa odgovorna oseba je nedvomno Milan Kučan, bivši partijski sekretar slovenske kumunistične partije in prvi predsednik republike Slovenije. Leva stran si je prilastila večino slovenskega premoženja. Če parafraziram način razmišljanja Luka Meseca:”Postali so kapitasti in izkoriščevalci slovenskega naroda”. Kaj pa se je s tako prisvojitvijo še zgodilo. Nekateri slovenski “levičarji” so med vojno za Slovenijo kritizirali Američane, češ da so Američani pobili indijance. In prav to so Srbi počeli med poboji v Srebrenici. Kašno sprenevedanje. Zadnji spopad z indijanci so se zgodili na začetku 20 stoletja, pred več kot 120 leti, število padlih je bilo 10. Zadnji poboji v bivši Jugoslaviji pa so se zgodili v Srebrenici leta 1993, kjer je bilo pod streli vojakov Republike Srbske pobitih 8372 bošnjaških ujetnikov. In mednarodno sodišče je poboj v Srebrenici proglasilo za genocid. In tako pridemo v Slovenijo 2025 leta, kjer ena od dveh sprtih skupin – “levičarji” s pomočjo odtujenih novinarjev demonizira “desničarje”. Ali se novinarji sploh zavedate kaj delate, če pride do obračuna, boste za žrtve krivi tudi vi. Pa imamo dve skupini, kavboje in indijance, in spet so si slovenski kavboji, beri “”levičarji” prilastili večino Slovenskega premoženja. Tokrat to ni bilo premoženje kapitalistov, bilo je premoženje vseh Slovencev, po socialistični terminologiji premoženje slovenskih samoupravljalcev. In če se podpišem pod ta zapis, se podpišem: Indijanec Tine.
