Piše: Frančiška Buttolo
Se še spominjate gospoda Danila Slivnika in njegovega – slovenskega Pulitzerja – Kučanov klan? Zaradi njega v tem svojem članku pišem o skorajšnjem propadu slovenske javne (mafijske) “nacionalke”. Gospod Kučan je namreč skrajno nevaren mož.
Vem, prenapet naslov. Ampak ni šlo drugače. Ko sem se lotila iskanja najmanjšega skupnega imenovalca, ki bi dovolj trdno povezoval vsaj tri osnovne elemente, ki določajo neko medijsko hišo kot nacionalno televizijo oziroma radiotelevizijo – nacionalna, javna in televizija – sem komaj, komaj – po vseh mogočih prebranih definicijah – prišla do pojmov državno (nacionalno) in televizija. Za pojem javno pa mi ni uspelo najti zadovoljive definicije.
Izraz nacionalna najpogosteje označuje državne televizije, očitno tudi slovensko, redkeje sodijo mednje televizije jezikovnih skupnosti in različnih manjšin. Skratka – nacionalno je državno. Šele od tu dalje je mogoče tej oznaki dodajati še druga dopolnila, na primer slovenska televizija ali televizija Slovenije.
S pojmom televizija seveda ni problemov, zato ga lahko mirno preskočim.
Povsem druga pesem pa je s pojmom javno, javna televizija. Kljub lastninsko splošno veljavno premalo določenemu pojmu javno, ki pri nas – bolj ali manj – še vedno, kot v socialističnem samoupravljanju, pomeni predvsem lastnino brez trdno in nedvoumno določljivega lastnika, se pojem javno še vedno pojavlja in uporablja, kot da je nekakšna Noetova (Kučanova) barka, ki bo – še vedno jugoslovansko čutečo slovensko partijsko elito – rešila pred osamosvojiteljskim kapitalističnim (janšističnim) družbenim sistemom. Skratka, pojem javno – s pomenom določenega lastništva – pri nas dejansko pomeni prikrito lastništvo, po domače mafijsko lastništvo, še natančneje – lastnino Kučanovega klana.
Zato pa so – verjetno (sama v to trdno verjamem, pa nisem edina!) ustrelili gospoda Danila Slivnika. Ne smemo pozabiti, da je z njegovim odhodom odšel v večnost avtor knjige Kučanov klan. Kdorkoli je že bil, če bi imeli slovenskega Pulitzerja, bi ga moral prejeti prvi prav gospod Danilo Slivnik – prvi v samostojni Sloveniji.
Ampak ne, kje neki! Kar poglejmo, kdo vse prejema novinarske oziroma medijske nagrade! Sami naši, seveda Kučanovi. Kakšno naključje, tako rekoč ljudje iz Kučanovega klana. Medijska mafija na nacionalni – tako grozljivo, prav “jebeno” javno mafijski – televiziji, na RTV Slovenija. Še vedno, s “Šraufencigerjevo” “Mišiko” vred, globoko v jugoslovanskem samoupravljanju. S številnimi strokovnjaki, ki so se nekritično prilagajali lažni medijski stroki fdvjevske partijske (Kučanove) birokracije, ne pa delu demokratične medijske akademske elite. Redki predstavniki teh, uporniških, so skoraj izginili. Celo manj jih je, kot jih je bilo v Titovi, krvavi, Jugoslaviji. Skoraj vsi so umrli – pokončani, zapiti iz obupa, v tujini. Nekaj pa jih je udba prisilila v ovaduško delo, da so nekateri j prav žalostno propadli, drugi pa – še bolj žalostno – propadajo pri različnih obrobnih dnevnikih, tednikih, na portalih. Kaka dva sta morda tudi na “nacionalki”.
