Piše: Franc Bešter
Revolucionarni holokavst takoj po koncu druge svetovne vojne je tragično razdelil Slovence na dva tabora, in ta razklanost med drugim močno otežuje politično delovanje mlade slovenske države, veliko energij in časa se zaradi tega razmetava v prazno – ker ni dosežene sprave, razkol se kvečjemu še poglablja.
Eden od vzrokov za ne-spravo je tudi v vztrajanju obeh sprtih taborov na okopih svojega »prav« – v obrambo tega »prav« je bilo na vsaki strani napisanih že veliko knjig. In bodo še napisane. Vendar, kdo ima (bolj) prav? Številni na slovenski levici ne objokujejo skladovnic izkopanih kosti, češ, saj je šlo za kolaborante, za narodne izdajalce. Nekateri celo pravijo: »Še premalo smo jih!« Kaj je resnica? Domobranci so res šli k okupatorju po orožje, ali so z njim »kolaborirali«? Takšno razmišljanje je dokaj površno, pravilno le na prvi pogled. Kdo pa jih je prisilil k temu dejanju??? Ali ne revolucionarni teror, za katerim so stali slovenski komunisti? In oni so tudi odgovorni za povojne poboje.
Sprava: ali je ona glede na vse sploh uresničljiva, dosegljiva? Le-tej bi se morda lahko nekoliko približali, če bi nekoliko spremenili svoj način mišljenja in gledanja, in če bi uporabili več razuma in manj strasti, čustev. Na primer: vsako dogajanje in zato tudi vsako dogajanje v zgodovini (politično dogajanje) je nekaj tako silno kompleksnega in nepreglednega, da ni v človeški moči, spoznati resnico o tem, in tudi ni v moči človeškega jezika, to opisati. Vsako naše umovanje in opisovanje je zato nujno nekaj zelo fragmentarnega, zato nepopolnega. Nadalje: noben igralec na tem odru sveta nikoli ni (ne more biti) samo bel ali samo črn – vsaka stran bi zato morala ponižno priznati, da ni vsa resnica (in ves »prav«) na njeni strani. In še: nekaj je danes to komentirati, iz te časovne distance, nekaj povsem drugega pa je bilo odločati se v takratnih okoliščinah nasilja in skrajno nepredvidljivih okoliščin. Po bitki smo generali vsi.
Za celovitejše razumevanje te problematike (povojnih pobojev) bi bil nujen še pogled z metafizičnih vidikov (Sveto pismo, satan, duša, Bog, greh…), čeprav danes za mnoge vse to sodi v ropotarnico srednjega veka. In težava je, da slovenska levica teh stvari ne priznava, ker je pač ateistična. Vendar, toliko okostij, ki obtožujejo, navaja na misel, da je bilo za vsem skupaj delovanje satana. Težava je spet v tem, da danes redkokdo sploh še verjame vanj – ali ni to zato, ker nas je v naših dneh uspel prepričati, da ne obstaja – zato, da lahko deluje, ne da bi se ga bali? On je sicer duh, brez-telesen in neviden, a v svetu lahko deluje npr. tako, da uporabi ljudi kot svoje orožje, seveda jih mora prej zapeljati, spraviti pod svojo oblast. Komunistična ideologija je ideologija doslednega racionalizma, kar kaže na to, da je satan komuniste zapeljal s tem. Racionalizem je sicer kuga naše dobe, smrtonosna za dušo, a z nekaj razmisleka brez večje težave vidimo, da je ta kuga lahko (so)kriva tudi za povojne poboje. Vidim dva glavna razloga: racionalizem vodi v ateizem, in če ni Boga, ni več greha, vse postane dovoljeno, tudi ubijanje. In človek – racionalist je postavil svoj Razum na prvo mesto (v srcu), s tem pa tudi sebe kot nosilca pobožanstvenega Razuma, človek s tem postane nekakšen bog ali vsaj hoče to postati, in najbolj je to na pozicijah politične Oblasti, ki tudi postane sveta, svet zato boj zanjo, in človek-bog si začne lastiti oblast tudi nad življenjem in smrtjo.
Vendar, če izhajamo iz Svetega pisma, je VSAKA oblast »od zgoraj«, se pravi od Boga, zato tudi komunistična. In »VSE se dogaja po njegovi Volji«. Iz vsega sledi, da je bil v končni fazi Bog tisti, ki je komunistom prepustil domobransko vojsko, ki je dopustil »holokavst«. Ali ne tudi zato, da bi nas opozoril na smrtonosnost racionalizma? Na smrtonosnost za dušo, in ta nevarnost je mnogo večja kot tista za telo: »Ne bojte se tistih, ki umore telo…, bojte se tistega, ki vas lahko spravi v pekel«. Ta »tisti« je satan, reši ali pogubi pa se človeška duša, in zanjo je poguben ravno racionalizem. Bog nas hoče opozoriti, da v naših časih satan prihaja z orožjem racionalizma, ki je moderna znanost – le-ta povzroča okužbo z racionalizmom, ki vodi v ateizem.
Se pravi, če pogledamo na to dogajanje v zgodovini še s tega vidika, lahko na te kupe kosti gledamo tudi kot na sledove, ki jih je pri svojem pohodu na Oblast za seboj puščal satan. Totalna Oblast komunistov: pregled nad vsem, nadzor nad vsem, in odločilen vpliv na vse družbene sisteme. Tu se bom, glede tega, dotaknil tega vpliva v šolskem sistemu, tudi zato, ker sem moral skozenj, kasneje sem bil še par let učitelj, sem si torej nabral določene izkušnje. Upam si trditi, da nas je satan preko ljudi v njem silil sprejeti racionalizem, s tem, da nas je vkalupljal v miselne šablone racionalističnih znanosti, podanih na dogmatski način, bolj kot racionalistična filozofija, kot nekaj, kar je treba verjeti in sprejeti, ker gre za »dokazana dejstva«. Vse to človeku vzame notranjo svobodo, a danes mi je še bolj jasno, kaj je bil glavni namen tega pranja možganov: na to podlago se je potem dobro prijemala ateistična ideologija!
Danes, ko gledam nazaj, to vidim kot nasilje, kot morda najhujše nasilje nad mladimi ljudmi, nad stotisoči, in posledice se mi zdijo hujše kot desettisoči fizičnih smrti takoj po vojni, gre za strahotne posledice smrtonosne kuge racionalizma.
In to se po šolah dogaja še danes, sicer pa ne samo pri nas, ampak po vsem svetu: satan hrani človeštvo z racionalizmom. In še vedno smo v totalitarizmu, demokracija je bolj formalna. Sicer pa drugje ni dosti bolje: evropska demokracija je postala tehnokratski totalitarizem, in tudi v ZDA v resnici demokracije ni več. Poleg tega se je ta civilizacija ujela tudi v številne gospodarske težave in zagate, iz katerih ne vidim izhoda. Ali pa morda nek izhod iz vsega tega vseeno obstaja? Kje naj bi bil, če ni videti alternative temu, kar je postavila in dosegla moderna doba: demokracija in tržno gospodarstvo kot dva glavna inštituta, na katerih funkcionira moderna družba, in uporaba tehnike znotraj tega? Mislim, da nek izhod kljub vsemu obstaja: demokracija in tržno gospodarstvo sta le dva formalno-pravna okvira te civilizacije, in temu okviru je mogoče dati neko novo, boljšo vsebino. Kako, na kakšen način?
Tudi za demokracijo je značilen racionalizem: tam sicer vlada več strank, ne le ena kot v totalitarizmu, zato več ideologij, a tudi demokracija deluje na razsvetljenski filozofiji, se pravi na zmoti, po kateri Razum lahko razsvetli temo sveta in se zato lahko, na osebni ali politični ravni, pravilno odloča. Tržni sistem: on povzroča potrošniški materializem. Se pravi: škodljive silnice te dobe nas vlečejo v smer racionalizma in materializma, ki pomeni smer duhovne smrti. Nova civilizacija pomeni izstop iz tega sistema, upiranje temu pogubnemu toku sodobnega sveta. Ta izstop se zgodi s spremenjenim načinom delovanja znotraj sistema, kar zahteva dvig našega načina odločanja na neko višjo raven, ne zgolj s pomočjo pameti, ampak tudi s pomočjo Duha. S tem najbolj učinkovito premagujemo kugo racionalizma: da sprejemamo, kar prihaja od Duha in se po tem ravnamo.
