Piše: Mag. Mirko Macher
V bistvu gre za odgovornost pred družino, družbo, državo, narodom. Razlogi zakaj je prišlo do nečesa, zaradi česar se čutimo krivega, otežujoče vesti, so mnogoteri. Ja, družinski spori in dejanja v ožji skupnosti, soseski, mestni četrti … Huje je, ko so pred očiščevanjem politični razlogi, v katere smo prisiljeni s silo ideologije, mobilizacije, z nasilnim novačenjem v vojaške ali paravojaške skupine, zločeste socialne združbe, roparske ali mafijske družine …
Danes je lahko obsojati, predvsem, če ne poznamo preteklosti, polpreteklosti, sedanjosti, niti nismo sposobni gledati naprej v prihodnost … kaj šele delovati preventivno vzgojno, domoljubno, rodoljubno, krščansko zavedno. Nenazadnje so bili naši predniki kristjani. Se morda sedanje vodstvo sramuje svojih verujočih dedov, babic, mater … ? Je to sramotno in zavržno, ko so bili zavedeni in zapeljani od ortodoksnih napeljevalcev v brezverje, ateizem, ignoranco človeških vrednot … Ko so bili enkrat popacani s krvjo svojih sorodnikov, dovčerajšnjih sošolcev, sodelavcev, prijateljev … zaradi ideologije, nacional socializma, komunizma, egoizma, rasistični vzgibov in diskriminacije drugačnih, je to krivda?
Osebno povedno: bodimo ponosni na svoje prednike, čeravno so bili mladi in prisiljeni početi med vojno tudi grda, zločinska dejanja; šlo je za biti ali ne biti na vsakršni osebni ravni, vsak je gledal na svoje koristi, bolj ali manj egoistično, le redki so videli dlje in bili za to krivi. Bila je vojna, ki prinaša sama po sebi zlo. Ljudje so le del te vojaške morije, zgodbe zla, popacani z interesi političnih klik, ki jim je (bila) lahkoživost v krvi. Tako je bilo že v daljni rimskem imperiju, … če se ozremo le dve tisočletji nazaj; koliko mučeništva je potegnilo za seboj preganjanje verujočih, drugačnih; kdo je kriv, če smo verujoči prevzeli vero v večno življenje, in v to trdo verjamemo, … Je to zločin? Nikogar ne zatiramo, še najmanj vatovce, … če so brezverci, če verjamejo le v črno magijo in smrt, je njegovo osebno prepričanje, toda zaboga, ne sovraži zato verujočih. Ne bodi nasilen in sovražen, nasilje rojeva nasilje, kar gre seveda v prid lahkoživcev, in ki svoje bodoče generacije oskrbujejo na zalogo, z naropanim premoženjem, tujo lastnino njih, ki so za to garali in/ ali jo dedovali. Zakaj neki večni študent misli, da to vse pripada njemu in njegovim, zakaj le?
Po pradedu sem potomec avstroogrskega vlakovodje, ki je v Kranjici Uršuli našel družico pred 160 leti, ki je mlada ovdovela in se nato Zgornje Štajerske vrnila v Kranjsko deželo. Po materi Blejki, rod Antonije Prešern izvira, po Mihaelu Prešernu bratu pesnikovega pradeda Blaža, ponosno povem, iz Rib’čije.
Kaj so predniki delali in kako so trpeli je zapisano v zapuščini strica, Upor v Tretjem rajhu/ Saga o Prešernih, kjer je trpljenje uporne radovljiške mladine popisano v nulo. Spoštujmo spomine, tudi tistih mladeničev, ki niso bili niti polnoletni, ko so se že znašli v vrtiljaku Hitlerjevega divjaštva in Stalinovega revanšizma.
Je bil za to morijo odgovoren za to novačenec v nemško vojsko iz Zgornje Sorice, ali vrtnar ki so ga odpeljali iz vrtnarije na Javorniku; oba sta se borila na strani tedanje oblasti, Tretjega rajha. Eden je preživel nemško osvajanje ruskih step, drugi je v Franciji obolel za tifusom ter po zdravljenju dezertiral iz nemške vojske, preko Karavank, v Kokrški odred. Eden je postal po vojni vodilni železar v jeseniški železarni, drugi, vrtnar, je leta 1957 zverinsko pretepen umrl v jeseniški bolnišnici; prvi je bil moj tast, drugi moj oče, ki je poleg mene zapustil še štiri sirote stare od 1-7 let. Mati je bila med drugo svetovno vojno ilegalna upornica in med organizatorji upora v Radovljici, zaprta v Radovljici, na Brezjah in Begunjah, njen brat, Franci Prešern, je bil izjemni obveščevalec, ki je v svoje delo na pošti vključeval reševanje na desetine življenj, vse dokler ga niso ubili srbski črnorokci pod okriljem brezjanskih domobrancev. Drugi stric je bil vosovec, povojni funkcionar, s svojo vestjo in zapuščino, ki ni bila nikdar obelodanjena, za kar je največ plačala njegova družina. Morda sem celo edini, ki vem več o njegovih povojnih rabotah, ena je bila celo obelodanjena …
Kdo je kriv, da je ostal živ, in da je nosil breme zlopočetja nacizma, fašizma in zločeste povojne revolucije? Boris Kidrič, sin dr. Franceta Kidriča, med drugim raziskovalca mojega, Prešernovega rodu, ki ga citiram v svoji genealoški raziskavi; krvnik Edvard Kardelj, ki sta se šolala v Moskvi, kjer sta bila indoktrinirana z boljševistično ideologijo in nato odšla v domovino netiti revolucijo, …
Kdo, mali rdeči škrat, mora poskrbeti za katarzo, očiščenje duše, če ne njegovi politični nasledniki, in tista mladež, ki ste jo zastrupili na zalogo za naslednjo generacijo, ki se nevzgojena in neizobražena niti ne bo več zavedala resnice, ampak bo spontano, nezavedajoč ali zavedaje, širila neresnico v šolskih predmetnikih zlaganosti. Zakaj je to počel Edvard, in zakaj to danes počne nedolžni in zapeljani Milan? Samo eden razlog je, Milan, tvoja majhnost nebogljenost sirote, iz katere si hotel zrasti v velikana naroda, postal pa si njej indoktrinant, zastrupljevalec. Očisti se, Milan, edino katarza na osebni ravni, v cerkvi pred pravoslavnim popom ali katoliškim duhovnikom, ni pomembno, je prava stvar. Le to poslednje dejanje te lahko popelje v notranjo pomirjenost, ne denar in materializem!
Milan, da si bil le zlorabljen kot posiljena deklica s strani krvoločnih samoljubov, samozadostnežev, ki so izropali narod in mu ukradli del prihodnosti, ni tvoja krivda. Žal z Janezom nista razumela sporočila iz leta 2013, zato, poleg vaju, še danes trpi celotni slovenski narod.
Milan, dovolj je!!!
Mag. Mirko Macher, z.r., Radovljica, Most na Soči
