Piše: Strokovno združenje zasebnih zdravnikov in zobozdravnikov Slovenije
Pred nekaj dnevi je odstopil še en minister za zdravje. Ti, ki so sedaj njegovi najglasnejši kritiki, v ospredje javnega zdravstva ne postavljajo pacientov. Skrbi jih obstoj državnih zdravstvenih zavodov, ki sami po sebi ne zdravijo in ne nudijo storitev. Te nudimo zagnani zdravstveni timi (zdravniki, zobozdravniki medicinske sestre, tehniki, fizioterapevti…), katerih število v slovenskem javnem zdravstvu nezadržno pada.
V nekaj več kot leto dni trajajočem mandatu, zdaj že nekdanjega ministra, smo doživeli kar nekaj obljub o spremembah, ki bi naj izboljšale dostopnost bolnikov do zdravstvenih storitev in izboljšale pogoje dela za zdravstvene delavce. Obljube so nam dajale upanje za modernizacijo javnega zdravstvenega sistema po vzoru drugih evropskih držav. Sedaj smo spet na začetku.
Če se vrnemo nekaj mesecev nazaj. Zdravništvo je bilo v začetku leta 2023 pozvano, da pripravi in uskladi ključne točke, na podlagi katerih bi izgradili močan, dostopen in kvaliteten javni zdravstveni sistem. Predlagane spremembe so postavljale v središče javnega zdravstvenega sistema bolnike (in ne izvajalce) ter večjo fleksibilnost pri zaposlitvi in delovanju zdravnikov in zobozdravnikov po vzgledu javnih zdravstvenih sistemov v Zahodni Evropi. Na ta način bi tudi zmanjšali odliv kadra iz javnega zdravstvenega sistema. Dokument je bil sprva usklajen na koordinaciji zdravniških organizacij in nato v nekoliko spremenjeni obliki dokončno potrjen maja 2023 na skupščini Zdravniške zbornice Slovenije kot najširše demokratično izvoljenega organa zdravništva. Na poslan dokument do danes nismo prejeli nobenega uradnega odgovora. Ne s strani ministrstva za zdravje, vlade niti kakšne druge državne institucije.
Opažamo trend, da se zdravništvo kot takšno pri predlogih za zdravstveno reformo praktično ne upošteva. Na razne okrogle mize in sestanke so vabljeni več ali manj isti posamezniki. Ti so v večini primerov tudi soustvarjali javni zdravstveni sistem zadnjih trideset let in so kot takšni tudi soodgovorni za današnje stanje. Zasebnih zdravnikov in zobozdravnikov se tudi ne vključuje v nobene delovne skupine, naših predlogov se ne upošteva nikjer. In to kljub temu, da smo večkrat ponudili pomoč in pripravljenost za sodelovanje. Žal se je izkazalo, da je širše, ali zgolj najglasnejše mnenje v državi, da je edino pravo javno zdravstvo le državno zdravstvo. Tisto, ki se izvaja izključno v državnih bolnišnicah in zdravstvenih domovih. V središču sistema tako očitno ne bodo bolniki in njihove potrebe, ampak javni zdravstveni zavodi. Vsi napori vplivnih in vladajočih so tako aktivno usmerjeni v to, da se delovanje zasebnikov v javnem zdravstvenem sistemu maksimalno omeji, ali pa celo prepreči. Vendar predlogi za krepitev državnega zdravstva niso predlogi izboljšanja delovnih pogojev in večje fleksibilnosti zaposlitve, ki bi privabili kader in izboljšali kvaliteto oskrbe bolnikov. Gre za predloge omejevanja dela zasebnih zdravnikov in zobozdravnikov znotraj javnega zdravstvenega sistema. To bi imelo za posledico ohranitev centralne in monopolne vloge javnih zavodov pri izvajanju javnega zdravstva, ne glede na to ali bo oskrba bolnikov zato kaj boljša. To je strmo nadaljevanje poti v propad slovenskega javnega zdravstva. Tega na način, kot si domišljajo javno glasni apologeti rešiteljev državnega zdravstva, ni mogoče rešiti. Takšni ukrepi seveda nikakor ne bodo ustavili odhoda kadra iz javnih zavodov, ampak bodo pripomogli samo še k hitrejši izgradnji vzporednega zasebnega zdravstvenega sistema v pravem pomenu besede. Javno zdravstvo bo tako na voljo na koncu le še za določeno zahtevno medicino, in za tiste bolnike, ki si zasebnega zdravstva ne bodo mogli privoščiti.
V Strokovnem združenju zasebnih zdravnikov in zobozdravnikov Slovenije se zato tudi v prihodnje ne bomo zavzemali samo za interese zasebnih zdravnikov in zobozdravnikov, ampak tudi za interese naših bolnikov. Ti si zaslužijo kvalitetno, varno, ustrezno strokovno in predvsem solidarno dostopno obravnavo. Bolniki kot osrednji deležniki vsakega zdravstvenega sistema bi vedno morali biti v središču javnega zdravstva. Kot takšni bi morali tudi imeti zagotovljeno ustavno pravico do svobodne in proste izbire zdravnika oziroma zobozdravnika, ne glede na njegovo mesto zaposlitve, prav tako do proste izbire zdravstvene zavarovalnice, tako kot je to omogočeno povsod drugje v Zahodni Evropi. Seveda pa imamo tudi zdravniki svobodo izbire, kje, kako in koliko bomo delali. Vsaj te svobode nam v demokraciji nihče ne more odvzeti. Kar nas čaka sedaj je zgolj umiranje bolnikov v čakalnih vrstah in postopen razkroj tega, čemur še z ostankom ponosa rečemo javno zdravstvo.
