Piše: dr. Jože Dežman
V treh oddajah Moja zgodba na Radiu Ognjišče: (https://avdio.ognjisce.si/cikel/moja_zgodba: 19. in 26. septembra, 3. oktobra 2021) sem pripravil posnetke izjav vodilnih morilcev komunistične politične policije v Ljubljani, posnete v letih 1978 in 1979, ki jih hrani Arhiv Republike Slovenije (vnaprej ARS). Ob njih sprašujem Janeza Lombergarja, ali bi narodni heroj Štefan Brajnik – Edo, narodni heroj Franc Stadler – Pepe in Kamil Kratochwil – Mile povedali to, kar so povedali takrat, če bi bili še živi in če bi jih intervjuval Janez Lombergar. Prepričan sem, da ne bi. In bojim se, da jih Janez Lombergar niti ne bi vprašal o njihovih zločinih oz. sodelovanju pri njih.
Da je res tako, se lahko prepričamo na primeru pričevanja Miloša Kobala v četrti oddaji Moja zgodba iz te politično-policijske nadaljevanke na Radiu Ognjišče 10. oktobra 2021.
Lombergar je Kobala v spominih napovedal kot človeka, ki se je »po italijanski okupaciji kot ilegalec vključil v osvobodilno gibanje, že junija 1942 pa so ga sprejeli v VOS, v Varnostno obveščevalno službo Osvobodilne fronte. Kot sposobnega obveščevalca z ilegalnim imenom Borut ga je vodstvo VOS (Rudi Janhuba – Vaso, Vladimir Svetina – Ivo in Zdenka Kidrič – Marjeta) določilo za najzahtevnejšo nalogo – za agenta vrinjenca v samo jedro voditeljev antikomunističnega tabora, Slovenske legije in kasneje vodstva Slovenskega domobranstva, od koder je redno poročal vodstvu VOS o vseh njihovih nameravanih dejavnostih in dajal Osvobodilni fronti druge pomembne obveščevalne podatke. Pred koncem vojne, ko je postalo nevarno, da ga razkrijejo, je odšel v partizane. Po vojni pa ga je, kot se pač pogosto zgodi obveščevalcem, najprej čakal – oznovski zapor.«
Niti ena od zapisanih trditev ne zdrži kritičnega preizkusa. Kobal sam je že 11. januarja 1945 v partizanih zapisal, da je v letih 1941/1942 deloval kot obveščevalec in sledilec komunistične politične policije oz. Varnostno obveščevalne službe v Ljubljani (Lombergar bi lahko vedel, da je bila to izključno služba Komunistične partije in nikakor OF). Zasledoval je med drugim Rupnika, Novaka, Casarja, Žebota, Stareta – torej skoraj vse, ki so bili visoko na komunističnih listah za odstrel. Drži, da se je Kobal, rojen je bil leta 1926, gibal blizu vodilnim v Slovenski ljudski stranki, Slovenski legiji in da je organiziral mladinsko Slovensko legijo med domobranci. Toda njegova medvojna poročila, ki jih prav tako hrani Arhiv Republike Slovenije, povedo, da je posredoval razmeroma malo zelo pomembnih obveščevalnih podatkov. In v partizane ni odšel, ker bi ga lahko razkrili, ampak je z nadrejenimi v komunistični politični policiji pripravljal demonstrativen prikaz razkroja domobranstva ob Titovem razglasu amnestije septembra 1944. Akcija ni uspela, saj je odšel v partizane le z dvema somišljenikoma, pa še takoj so jih ujeli domobranci. S tem je seveda onemogočil samega sebe kot vohuna in je potem odšel v partizane.
Potem je v partizanih več mesecev pisal o svojih vohunskih izsledkih. Pisal je sezname, značajsko označeval posamezne ljudi. Zanimivo je, da je popisal 107 domobranskih oficirjev in za 80 odstotkov zapisal, da so pristaši Jugoslovanske vojske v domovini oz. kraljevine Jugoslavije- torej nikakršni somišljeniki okupatorja.
Deset let po vojni je Kobal kritično ocenil svoje vohunsko delo: »Za dejstva, ki jih bom navedel v naslednjem, sem vzel podatke iz referata, ki sem ga napisal na Bazi 24 v aprilu 1945. To poročilo oz. referat sedaj po 10 letih ocenjujem kot pisanje mladega 20 letnega napihnjenca; ki se je zavedal doseženih uspehov, ni pa dobil zanje nobenega priznanja. Morda je hotel takrat vzbuditi pozornost nase? Mnogi zaključki so bili napačni in, kolikor se je lahko tolmačilo, da posamezne stvari zadevajo konkretne osebe, tudi krivični. Takrat še nisem poznal mnogih dejstev, ki bi mojo sodbo popolnoma spremenili. Pač pa dejstva zaslužijo, da se prepišejo in upoštevajo. Referata se sedaj po 10 letih ne sramujem.«
Vseh teh zadržkov med snemanjem izjav vosovcev v letih 1978/1979, v katerih je sodeloval kot pripovedovalec in kot spraševalec, ni bilo več. Kobal (takrat je bil predsednik jugoslovanske zveze psihoterapevtov) ni imel nobenega pomisleka nad terorjem, v katerem je sodeloval.
Nimamo pa odgovora na vprašanje, koliko je Kobal po vojni dejansko sodeloval pri preganjanju oseb, za katerimi je vohunil med vojno.
Kobal je bil po vojni zaprt dvakrat, junija in septembra 1945. Vsaj prvič zaradi tega, ker je dejstvo, da se je po vojni pojavil v Ljubljani v partizanski uniformi, sprožilo velik škandal. Sošolci, profesorji, sokrajani so mu v prijavah oblastem, ki jih hrani ARS, očitali, da jih je ovajal, jim grozil, hodil v šolo v domobranski uniformi, nosil domobranske čine, nastopil na protikomunističnem zborovanju … Očitno je bil tako prepričljivo odigran protikomunist, da se mu tudi v primeru domobranske zmage ne bi zgodilo kaj hujšega?
Lombergar je imel pred snemanjem pogovora s Kobalom vse te vire, ki jih omenjam in so predstavljeni tudi v oddaji na Radiu Ognjišče, na razpolago. Če bi jih poznal, bi moral Kobala opozoriti, da marsikdaj ne govori resnice oz. molči o pomembnih dejstvih, ki jih je podrobno poznal. Tega Lombergar žal ni storil, celo nasprotno, z dokumentarnimi vložki (protikomunistično zborovanje, prihod partizanske vojske v Ljubljano) je zaostril ideološko-propagandno sporočilo oddaje.
In če je Kobal netočen, kar se tiče lastnega sodelovanja s komunistično politično policijo, pa je v drugem delu oddaje povedal, kako je kot policijskih psihiater obravnaval partizanske morilce, ki jih je lomila vest. Tudi tu ne ravna drugače kot drugi rdeči psihiatri, ki so naleteli na take žrtve revolucije. Opisuje jih, kot da se to njega ne tiče, je vzvišen nad njihovim trpljenjem. Pa vendar je ta del pričevanja dragocen, saj nam že dr. Janko Kostnapfel in dr. Janez Kanoni (ta posredno preko opisov sina Črta) nakazujeta, kako je slovenska psihiatrija skrila bistveno travmatsko breme, ki je zadelo komunistične morilce. Druži pa jih tudi to, da ne Kobal ne Kostnapfel ne Kanoni niso zmogli sočutja od žrtev stalinističnega terorja v Sloveniji in njihovih diskriminiranih, segregiranih in stigmatiziranih svojcev. Žal, ostali so zavezani tabujem titoizma.
Tako kot Kobal je bolj zakrival kot skrival resnico še marsikateri nastopajoči v Spominih, tudi z Lombergarjevo asistenco. Zato z vso skrbjo predlagam, da na TV Slovenija temeljito premislijo, kako s Spomini naprej. Predvsem pa svetujem, da že predvajanih oddaj ne ponavljajo brez tehtne presoje, da ne bi prihajalo do podobnih zapletov kot pri Kobalu. Tovrsten pomislek je nujno potreben že, če bi hoteli ob njegovi nedavni smrti ponavljati spomine Ljuba Bavcona.
Ker ob koncu Spominov piše, da serija nastaja v sodelovanju z Muzejem novejše zgodovine Slovenije, sem v muzeju povprašal, ali je bil o tem sodelovanju sklenjen kakšen pisni dogovor. Tega mi niso znali najti. Če ga ni, prosim TV Slovenijo, da tak dogovor, v katerem bomo določili profesionalne standarde sodelovanja, čim prej sklenemo. Do takrat pa zahtevam, da se v vseh oddajah dopiše, da Muzej novejše zgodovine Slovenije v oddaji ne sodeluje. Prav tako piše, da Spomini nastajajo v sodelovanju z ARS. V primeru Miloša Kobala pa lahko rečemo, da je oddaja nastala mimo ARS.
Direktor Muzeja novejše zgodovine Slovenije:
Dr. Jože Dežman
