Piše: C. R.
10 let po podpisu memoranduma je normalno in obvezno, da stvarno in z dejstvi podkovano ocenimo uresničitev podpisanega sporazuma.
Pri Narodnem svetu koroških Slovencev ob obletnici poudarjajo, da so pogajanja bila očividno fiktivna. Takratni državni sekretar Josef Ostermayer je po lastnih besedah tedanjemu deželnemu glavarju Gerhardu Dörflerju že decembra 2010 izročil seznam vseh krajevnih imen, pogajanja pa so se začela šele februarja 2011. Prav tako je sedaj iz številnih prispevkov razbrati, da so v številne pogovore pred dejanskim pogajanjem bili vključeni predstavniki Republike Slovenije, zastopniki t. i. domoljubnih organizacij in očitno tudi dva predsednika drugih zastopniških organizacij koroških Slovencev. Edino le predsednik NSKS, Valentin Inzko, da se je bo besedah Dörflerja pridružil šele pozneje.
Rezultat pogajanj je krivičen, za kar ga je Zbor narodnih predstavnikov na svoji takratni seji tudi odklonil. Predsednik NSKS Valentin Inzko pa je sodeloval pri pogajanjih, podpiral doseženi kompromis in ga tudi podpisal zaradi pritiskov, zaradi miru v deželi in predvsem tudi zaradi številnih obljub, ki so jih dali pogajalci. Obljube izpred desetih let pa še danes niso izpolnjene.
Predvsem je bila dana obljuba, da naj bi se dela na Novem Zakonu o narodnih skupnostih nadaljevala hitro, obljubila pa se je tudi sistemska rešitev za Slovensko glasbeno šolo, ki pa je po prevzemu s strani deželnega šolstva izgubila polovico svojih učenk in učencev.
Ob 10-letnici memoranduma pa Inzko meni, »da bi morala slovenska narodna skupnost pripraviti katalog idej za naslednjih deset let, predvsem na področju šolstva, saj bi vsak član manjšine moral imeti možnost izobraževanja v slovenščini od predšolske vzgoje do univerze. Prav tako se morajo ustrezno urediti raba slovenščine na občinski ravni, drugih uradih in sodiščih, priznanje slovenščine kot drugi deželni jezik ter reformirati organiziranost narodne skupnosti.«
Vir: Narodni svet koroških Slovencev
