Piše: Frančiška Franca Buttolo
Citat iz članka ob 60. obletnici povojnih pobojev v Sloveniji, iz revije Zaveza 2005.
“Skušali so prikriti pričetke revolucije in prikazovati svoje medvojno nasilje nad rojaki kot izraz osvobodilnega boja. Potrebna jim je bila dogmatična laž o izdajalcih in o neomadeževani OF, katero so hoteli, posebno v času propadanja sistema, ločiti od svojega revolucionarnega boja. Če je bil ta del laži izrazit, pa je bil drugi prikrit. Množični povojni poboji domačih nasprotnikov revolucije, ki so bili v veliki večini slovenski narodnjaki, verni katoličani in demokrati, so bili zamolčani, utišani in sistematično prikrivani. Tudi o množici beguncev, ki so se pred krutostjo partizanov umaknili v maju leta 1945 čez mejo in se z leti spremenili v slovensko diasporo, ni bilo dovoljeno govoriti. Prav tako je ostal prikrit množični poboj beguncev drugih narodnosti, ki so jih partizani na umiku skozi Slovenijo zajeli in pomorili. Če pomislimo, da je bilo na naših tleh v slabih dveh mesecih, med majem in julijem 1945. leta, pomorjenih blizu dvesto tisoč oseb, si lahko predstavljamo, kakšna gora laži in prisile je bila potrebna, da je mogla potisniti tako prelivanje krvi za cele tri generacije ljudstvu v podzavest. Ni mogoče, da za poboje, pri katerih je moralo organizirano sodelovati veliko ljudi in vojaških enot, ne bi nihče vedel. Na stotine morišč po vsej Sloveniji, mnogih prav blizu naselij, ni bilo mogoče prikriti. Ljudje so vedeli, a so molčali celo v krogu svojih družin, ker so se bali. Niso hoteli vedeti o množičnih zločinih, kar je bilo to hkrati strašno in tudi nevarno. Varneje je bilo potisniti te dogodke iz spomina ali pa celo sprejeti laž o likvidacijah izdajalcev.”
