Piše: Frančiška Buttolo
Draga Slovenska demokratska stranka (S D S), Bog te varuj! Bog te obvaruj! S D S, najmočnejši branik samostojnosti in demokracije slovenske države Slovenije od njenega nastanka, ko je nastajala po zamislih Franceta Tomšiča, dr. Jožeta Pučnika ter najžlahtnejših cvetov slovenskega domoljubja in demokracije, iz junaškega slovenskega. naroda, ki je prelival kri v boju z okupatorji vseh treh totalitarizmov, s fašizmom, nacizmom in komunizmom. Z zadnjim celo dvakrat – v komunistični revoluciji med drugo svetovno vojno in po njej, pa tudi leta 1991 v boju z Jugoslovansko ljudsko armado – za osamosvojitev in demokracijo. Čestitke gospodu Janezu Janši, predsedniku SDS! Čestitke vsem prejemnikom priznanj! Čestitke vsem požrtvovalnim članom SDS, živim in že pokojnim, vsem še enkrat velika zahvala.
Pa Bog te živi, SDS! Bog te živi SDS, še posebno v sedanjem, zelo nevarnem času, nič manj nevarnem od porajanja in/ali krepitve tistih treh mednarodnih totalitarizmov, ki so pognali svet najprej v prvo, kmalu nato še v drugo svetovno vojno. V resnici smo zdaj že spet na pragu tretje svetovne vojne, kot je rekel pred vsem svetom celo papež Frančišek.
Sta tudi samostojnost in demokracija Slovenije ogrožena? Bomo imeli v parlamentu samo še predstavnike različnih – levih in desnih, tudi nekaterih totalitarnih – nevladnih organizacij? Tistih in takšnih, ki so finančno odvisne od bančnih zastopnikov in zastopnic multinacionalk, ideološko večinoma internacionalnih, multikuturnih oziroma neokomunističnih, predvsem pa nesluteno revolucionarnih, smrtonosno nestrpnih do vseh, ki jih absolutno ne podpirajo in se jim ne uklanjajo.
Vse to pa bo, brez dvoma, imelo za posledico takšen ali drugačen spopad civilizacij. Kajti prav vsega človeštva ni mogoče omejiti v vseh njegovih potrebah. Teh pa ni mogoče zreducirati na najmanjši skupni imenovalec ekonomskih zahtev po dobičkih multinacionalk, po kar največjih dobički za vsakršno ceno, tudi za ceno milijonskih žrtev, smrtnih žrtev, kot med obema svetovnima vojnama. – Pa tudi ni mogoče zreducirati življenja svetovnega prebivalstva na eno samo odpoved – celo na odpoved življenju. Splav bo dovoljen do otrokovega rojstva, evtanazija bo rešitev za množice obupanih, opustitev zdravljenja starejših in invalidov (razen tistih iz družbenih elit in še nekaterih, “žrtvovanih” predvsem v znanstveno eksperimentalne namene). Vse to naj bi se čimprej uveljavilo v korist zmanjševanja državnih proračunov, da bi ostalo več sredstev z še hitrejši razvoj neokomunističnih multinacionalk.
Tudi Slovenija je zaradi povedanega v samem središču prav vseh sedanjih svetovnih problemov. V zadnji, odlični, oddaji Beremo (18.2. 2023 na Nova24tv), je bilo zanimivo poslušati zlasti del pogovora o pomenu nevladnih organizacij in o pomenu povezanosti političnih strank za njihov večji ali manjši uspeh. Slovenska desnica bi se morala, kot je bilo mogoče razumeti oba udeleženca pogovora, bolj povezovati z ustreznimi nevladnimi organizacijami. Kot pa sem razumela, predvsem s krščanskimi oziroma s Cerkvijo. Pa je to res prava pot? Naj predvsem Cerkev vodi slovensko desnico? Tako kot Kučanova Partija (nekoč Titova!) vodi praktično vso slovensko levico? Do neke mere je Cerkev za slovensko desnico absolutno nujna, ker je že zgodovinsko, civilizacijsko in kulturno- etično njen bistveni del. Vendar pa Cerkev kot glavna nevladna organizacija desnice ne bi smela vplivati že v tolikšni meri, da bi na koncu v slovenskem parlamentu ostali samo še komunisti in kristjani. V tem primeru bi – skoraj gotovo – oboji najprej žrtvovali SDS. Nato pa bi Cerkev in Partija zakuhali kaj nesprejemljivega, kaj podobnega tistemu, kar se je dogajalo med drugo svetovno vojno. Takšna “španovija” ob morebitnem sporu lahko privede samo do česa takšnega, kot je bio to, da zdaj ne moremo biti ponosni niti na slovenski odpor, v nekaterih, čeprav zelo redkih primerih niti na našo Cerkev in nekatere njene vernike – med drugo svetovno vojno, po njej, pa tudi v samostojni Sloveniji. Vse skupaj je bila, delno je tudi sedaj, ena sama, tragedija, ena sama velikanska žalost.
Parlamentarne stranke so res vse manj predvsem politične stranke (s svojimi programi), ker so – vsaj najuspešnejše – samo še orodje izrazito političnih nevladnih organizacij. V Sloveniji sta to dve ali tri največje domače. Domači sta na primer jugonostalgična “borčevska” – za ohranjanje komunistične tradicije lažne zgodovine dogajanja v Sloveniji med drugo svetovno vojno, po njej, ob osamosvajanju, osamosvojitvi in demokratizaciji ter razvoju slovenske države, vse do danes.
Ta, borčevska, menda zdaj veteranska, nevladna organizacija, je trenutno – vsaj v zgodovinskem smislu – huje od vsakršnega revolucionarnega pretresa Muzej slovenske osamosvojitve zravnala s tlemi. Zato, tako (neo)komunistična zgodovinska “stroka”, da bo v nekem novem muzeju nazorno predstavljeno, kako junaško nas je – v zakulisju – v resnici osvobodila komunistična JLA (skupaj z vsemi državljani Socialistične republike Slovenije, kot v drugi svetovni vojni). Na tej razstavi bo na razumljiv način prikazano, kako nas je osvobodil zlasti tisti JLA vdani del Slovencev, ki je – v ilegali, da zanj ne bi vedeli “izdajalski” osamosvojitelji, deloval pod vodstvom komunista Milana Kučana.
Zato se je zdelo tudi sedanji, novi, predsednici države najpomembnejše, da v svojem kabinetu (po nareku tako imenovane borčevske nevladne organizacije) čimprej ustanovi nekakšen komunistični partizanski “odsek” za “izbrisane”, očitno se vedno žrtve “izdajalskih” osamosvojiteljev, takšna žrtve ki so po odnosu do osamosvojitve Slovenije se zdaj lojalne Kučanovi nezainteresiranosti za resnično samostojno Slovenijo. Seveda imajo do tega svojega prepričanja vso pravico, to je potrdila tudi EU. Zato lahko kmalu pričakujemo novo, doslej največjo nevladno organizacijo. Bo tudi ob njeni ustanovitvi pela kak Čeča, kot že prepevajo na skoraj vseh največjih slovenskih kulturnih, multikulturnih in celo na televizijskih domoljubnih prireditvah. S posebnim “odsekom” za žrtve osamosvojiteljev, ki niso marale osamosvojitve, vsaj večinoma, so se tudi uradno začele politične priprave za podeljevanje najvišjih državnih odlikovanj Kučanovim “borcem” iz junaške JLA za samostojno Slovenijo (zaradi strahu pred “izdajalskimi” osamosvojitelji v ilegali).
Kajti samo oni so se borili za pravo, bolšo samostojno Slovenijo, za takšno, ki bi ostala, kolikor bi bilo le mogoče, še vedno v trdni (zvezni?) povezavi z Jugoslavijo, ceprav v razpadanju. Pa naj razume, kdor more. Pa naj mu pri tem pomaga sam ljubi Bog – oziroma njegova nevladna organizacija – Cerkev!
Tako bo – po ukazu Kučanove borčevske nevladne organizacije – v novem, v resnici najnovejšem, muzeju slovenska najnovejša zgodovinska “stroka”, zaljubljena v zločinskega Josipa Broza – Tita, ki je kriv za milijonsko množico žrtev komunizma v Jugoslaviji (česar ne zanikajo niti njegovi največji oboževalci, še najmanj pa borčevska nevladna organizacija!), da, tako bo slovenska, hudo jugonostalgična zgodovinska “stroka” prav samega Tita, tega največjega balkanske komunističnega zločinca, v novem muzeju “okronala” za pravega začetnika, praktično utemeljitelja, tudi slovenske osamosvojitve in demokracije. Izdajalski osamosvojitelji pa bodo primerno sankcionirani. Navsezadnje, v tudi v Hudi jami je se dovolj prostora, tako poslusamo, zlasti na protestih nevladnih organizacij, hudo jugonostalgičnih.
Kar pa zadeva nevladne organizacije tujega izvora, ki jih v Sloveniji različni skladi oziroma banke (na primer Soroseve) plačujejo s sredstviiz multinacionalk, pogosto vpletenih v trgovanje z orožjem, mamili in ljudmi (trenutno predvsem z migranti) so tudi te, tuje, nevladne organizacije, vsaj dve od njih, v Sloveniji prevzele že velik del oblasti. Mirovni inštitut in institut 8. marec. Med dobrodelnimi pa je potrebno omeniti vsaj Slovensko antropologijo, ki ima v sedanji vladi svojo izjemno pomembno osebo, tako rekoč svojo najpomembnejšo predstavnico, prav tako močno povezano z “dobrodelnostjo” globalnih multikulturnih, po ideologiji pa neokomunističnih multinacionalk. Kar vse kaže na povsem nedemokratično novo politično delovanje držav, predvsem na Zahodu v Ameriki in EU, s tem pa tudi v Sloveniji.
Zaradi vsega tega, draga SDS, te Slovenija in slovenski narod potrebujeta, te v velikem številu podpirata in ti želita veliko domovinskega navdiha, državljanskega poguma in politične sreče! Pa tudi osebne sreče članom SDS in vsem, ki jo podpiramo!
