Piše: Frančiška Buttolo
Očitno bodo nove vrednote – vera, upanje in ljubezen – med strankami Golobove koalicije, razširjene z NSi, rešile in okrepile slovensko ideologijo multikulturnega marksizma. S tem pa še utrdile povezavo Slovenije z jedrnimi državami EU, torej s središčem zahodnega multikulturnega marksizma.
Seveda priznavam, da se z izrazom multikulturni marksizem samo smešnim, saj ga niti na Mirovnem inštitutu niti na FDV, zibelki tega zahodnega skrajno levega gibanja, ne obravnavajo kot ustrezen izraz za to, kar z njim določajo razlage v različnih priročnikih, slovarjih in v Wikipediji. In verjetno imajo na FDV kar prav. Slovenska praksa lepo kaže, da gre pri multikulturnem marksizmu v bistvu celo za še zaostreni stari komunistični oziroma stalinistični internacionalizem, le da ta ni več pretežno sovjetski.
Za komunizem oziroma stalinizem pa gre tudi v Sloveniji, že vse od ustanovitve komunistične partije (1920). Med ideologijo sedanje multikulturne marksistične svetlobe v tunelu in nekdanjo komunistično Titovo, Kardeljevo, Kidričevo, Dolančevo ali Ziherlovo komunistično ali stalinistično ideologijo ni nikakršne bistvene razlike. Prav zaradi tega slovenske bele kobilice z rdečimi pentljami z Orwellove Živalske farme tako dosledno hitijo proti tej – multikulturni – svetlobi. Kar poglejmo razne Tanje, Urške, Nike, Nataše in podobne “tovarišičke”, že davno so dojele, da je svetloba v tunelu ista, v starem komunizmu in v multikulturne marksizmu. In resnično, med njima ni prav nikakršne bistvene razlike. To, da imenovane nikoli niso osvojile teoretičnih podlag svojih svetlih vzornikov, je zanemarljiva malenkost. Saj gre za prakso, za revolucijo. Za zlo. O tem pa je znano že iz ljudskega pregovora, da hudič, ko zla ne more storiti sam, zanj uporabi žensko. V današnjem času pa bi rekli, da uporabi skrajni feminizem, legibitro, in še kak rasizem, na primer proti belemu moškemu. Uporabna je tudi ekologija, ki uničuje kmete, temelj domoljubja v zahodnem svetu, zlasti pa v Evropi.
Saj komunistom v resnici nikoli ni šlo za čim večje – klasično – ujemanje kake res znanstvene družbene teorije z življenjsko prakso. Vse, kar jih je zanimalo in za kar so si prizadevali, je bila izključno njihova – čim bolj nasilna – oblast, da bi lahko neomejeno in večno vladali. Zanimala jih je torej zgolj in samo komunistična diktatura. Povezave različnih državnih in nacionalnih diktatur v internacionalizem pa so bile predvsem sanje Sovjetske zveze, zibelke vseh komunističnih revolucij, ene bolj krvave in zločinske od druge.
In s kulturnim marksizmom ni nič drugače. Slovenskih komunistov – še zlasti teh, v vladi dr. Goloba – ne zanimajo nikakršne teorije novih levih, skrajno levih ali komunističnih gibanj, ne zanima jih nikakršna zgodovinska resnica o katastrofalnih posledicah komunizma v Sloveniji (imenovane dame pa se miselno komaj, komaj približajo celo kaki sprejemljivi izbiri med dražjim in cenejšim, na primer avtom in letalom, italijanskimi in domačimi čevlji, Armanijevo in Chanelovo večerno obleko, med političnim izletom na Japonsko in izletom v Gano. V resnici verjetno te “tovarišičke” feministke ne ločijo niti političnega programa Svobode od programa SDS.
Navsezadnje, kolikor sem spremljala razprave nekaterih svojih profesorjev še v Jugoslaviji, je veliko vprašanje, ali je bilo tisto, kar je pisal Edvard Kardelj o slovenskem nacionalnem vprašanju, v kakršnikoli zvezi s klasičnim marksizmom. Saj je v tem delu predstavljen predvsem NAČRT za Kardeljevo slovensko revolucionarno prakso. Kakšna pa je ta praksa bila, ko je potekala dokaj skladno s Kardeljevim načrtom (ne pa skladno z marksističnimi -vsaj navidezno – žlahtno humanističnimi nacionalnimi teorijami), kaže zgodovina Slovenije v drugi polovici 20. in še v sedanjem, 21. stoletju. Vsaj tisoč skrivnih morišč, več kot dvesto tisoč kruto pobitih in nepokopanih, v veliki, veliki večini povsem nedolžnih žrtev. Tistih žrtev, ki jim ni bilo nikoli sojeno. Ljubljanski župan, glavni podpornik sedanje komunistične koalicije, pa bo lahko celo zastrupil največje zajetje pitne vode v Sloveniji, če ne bo hotela ostati komunistična, nikoli pa ne bo dovolil pokopati niti enega samega “izdajalca” komunizma na ljubljanskem pokopališču. Očitno pa to županovo “protiizdajalsko” stališče zadnje čase prav magično privlači stranko NSi, še zlasti njeno idejno voditeljico Milko Novak.
In še danes, v 21. stoletju, nihče na levi strani slovenske politike, nihče v vseh mogočih, preštevilnih – udbovskih- slovenskih levo usmerjenih nevladnih organizacijah, kaj šele med komunisti v Kučanovem klanu, ne vidi v vsem tem komunističnem barbarstvu prav nikakršnega, niti najmanjšega kršenja človekovih pravic.
Da je res tako, prav slikovito, na povsem banalni medijsko propagandni ravni, kaže nekaj pravih medijskih “cvetk”. Na radiu Ognjišče smo, mislim, da na sam veliki petek, iz ust nekega radijskega gosta lahko slišali, da ni kulturno, če se kdo pred katerimkoli sodiščem dere, da je obtoženec nedolžen, kot se je menda drla neka političarka, pred sodiščem v New Yorku, ko so brali – po njenem mnenju krivično – obtožnico proti nekdanjemu predsedniku ZDA Donaldu Trumpu. Predvsem pa ne smemo protestirati proti sodnemu preganjanju obtoženca samo zato, ker je naš. Vprašala sem se, če je Jezus Kristus še njihov in Bog, Bog tistih preštevilnih krščansko socialističnih vernikov, ki prihajajo na radio Ognjišče, da bi okrepili slovensko komunistično krščanstvo, po domače imenovano krščanska UDBA.
Bolj po komunistično normalna je bila televizijska oddaja “Kaj dogaja?” na veliko soboto. Avtorji scenarija so v skeču s pogovorom med Trumpom in Janšo, med dvema večnima obtožencema z desnice, jasno povedali, celo poudarili, zelo v slogu komunistične propagande, da je potrebno v vsaki pošteni moderni demokraciji desne politike preganjati. Pa naj bodo ti na oblasti, ali pa v opoziciji. Najbolje sodno, torej strokovno. V pravi demokraciji so dovoljene izključno leve stranke. Vsaj za ustvarjalce imenovane oddaje. Lahko pa so, seveda, leve stranke zelo različne, zlasti manjšinske, zaradi česar je tako pomemben multikulturalizem. Kar pa zadeva desne, je sprejemljiv skoraj samo krščanski socializem, ki nikoli ni bil desen. Pri nas v Sloveniji ga je uveljavilo že nekaj predvojnih duhovnikov oziroma politikov. Med drugo svetovno vojno – s podpisom usodne “Dolomitske izjave”* – pa prikriti komunist Edvard Kocbek. Odličen esejist, pisatelj in pesnik, vendar pa katastrofalen politik. In od takrat dalje se slovenski narod ne more več zanesti niti na svojo Cerkev niti na svoje leve stranke, kaj šele na komunistične.
Samo politik Janez Janša je vladal, kolikor je bilo le mogoče, neodvisno od komunistov. Žal, pa je moral tudi politik dr. Jože Pučnik upoštevati Kučanove grožnje, da Slovenija nikoli ne bo samostojna, če se bo nova, demokratična oblast kakorkoli samo dotaknila partijskih zločinov in zločincev ter njihovih privilegijev, kaj šele, če bi jih hotela ukiniti.
In zdaj imamo komunistično samostojnost in komunistično demokracijo. Edina desna stranka, SDS, pa je tik pred tem, da bodo njeni glavni predstavniki končali v zaporih, obsojeni za izmišljena kazniva dejanja, proti čemur pa ne bo smel nihče demonstrirati. In tudi številni predstavniki Cerkve se s takšnim terorjem očitno strinjajo, kot smo lahko slišali – kolikor se spominjam, na sam veliki petek – na radiu Ognjišče. In kot smo lahko videli – na samo veliko soboto – na TV 1, v oddaji “Kaj dogaja?”, z najboljšimi komunističnimi propagandisti, ki za svojo propagando zlorabljajo večino gostov te oddaje, še zlasti priljubljene športnike. In ti komunistični propagandisti naj bi zdaj vodili – sami – celotno javno nacionalno RTS! Če to ni komunizem! Če to ni stalinizem! Če to ni diktatura!
* Dolomitska izjava je dokument, ki so ga na pritisk Komunistične partije Slovenije o enotnosti Osvobodilne fronte 28. februarja 1943 podpisale Komunistična partija Slovenije, Sokolstvo in krščansko-socialistična skupina na Babni gori nad Dvorom.”(Wikipedia.)
