Piše: Frančiška Buttolo
“Politika SDS s primerljivimi konservativnimi strankami v Evropi nima nič skupnega.” (Mladina na svojem portalu v “Izjavi dneva”, danes, 5. decembra 2022). Ali, gospodje pri Mladini, priznavate, da bomo imeli po uničenju SDS v Sloveniji levo diktaturo? Pa še SDS v resnici ni desna stranka, saj se je sama v EU hotela uvrstiti med socialne demokrate. Torej je levosredinska socialnodemokratska stranka. V tem je ves problem. SDS zaradi slovenskih udbovskih komunistov v EU ni tipična sredinska stranka. Zakaj pa so jo po osamosvojitvi prav udbovski slovenski komunisti prisilili, da v EU ni prišla med socialne demokrate, temveč med ljudske stranke? Ker je potem ne bi mogli tako hudo stigmatizirati. Vi, komunisti, ste jo pahnili na desnico. To se ni zgodilo po strankini volji, to se ni zgodilo niti po Janševi volji.
Kar pa zadeva NSi, ta bi res lahko bila desna stranka, če ne bi delno izhajala iz slovenskih, Kocbekovih, krščanskih socialistov, delno pa iz tistih udbovskih krščanskih krogov, ki so morali sodelovati z udbo, kolikor so hoteli vsaj poklicno uspeti, saj političnih mest skoraj niso imeli. Torej, tudi NSi ni desna stranka, samo malo diši po desni. Tako je z naso demokracijo. Sama levica, skoraj tako kot v Titovi Jugoslaviji. Žal, tudi moja draga stranka SDS. Še vedno imamo bobre, slabe in kriminalne komuniste. To je ves izbor za državljane, ki pridejo na volitve. Stara, komunistična, plošča.
Mladina, do obisti komunistični tednik, se veseliš, ker se desna stranka NSi podaja v dolgolenti boj, da bi tudi pri nas imeli desni politični pol, ne le skoraj samo levega (v resnici komunističnega, tako, bolj po “kitajsko”, s tajkuni). Skratka, gospodje intelektualci pri Mladini, verjamete, tako kot nekoč g. Milan Kučan, da bomo po dolgih, skoraj sto letih vendarle spet imeli desnico, kot nekoč, še pred leti revolucionarnih komunističnih pobojev med drugo svetovno vojno in po njej, ko smo izgubili celotno desno meščanstvo, celotno desno krščanstvo in celotno desno civilno družbo. Komunisti so vse te Slovence, z desnega pola, z največjim stalinističnim revolucionarnim navdušenjem, ponosom in prav klerikalno zagrizenostjo, s svetim prepričanjem, da v Sloveniji desnice ne bo NIKOLI VEČ, kot bi se zdaj rada rekla sedanja primadona slovenskega parlamenta, že v plenicah Soroseva šolarka. A ne sme, ker demokracija potrebuje vsaj dve politični opciji. Kako žalostno! In je res ni bilo več. Je ni. In je tudi nikoli ne bo. SDS je samo normalna socialna demokracija. Kajti jaz sama, kakršna sem, to vem, nikoli ne bi mogla, vsaj ne več časa kot bi bilo nujno potrebno podpirati nobene desne stranke. Vem pa, da brez močne desnice ni demokracije. Slovenci pa bomo prej izumrli, kot da bi imeli demokracijo. Smo rojeni boljseviki, norci in klavci, večkrat žejni krvi, kot pa smo žejni žlahtnega vina. Primitivci v najožjem pomenu te besede, dragi gospodje pri Mladini. Na vso srecčo se bodo nase samomorilske tragedije kmalu končale, ker nas bodo kmalu, prej preden bo NSi uspelo obnoviti imena vredno desno slovensko politično telo, močno krščansko stranko s stevilnimi podporniki, nadomestili zelo različni priseljenci, tudi zaradi prizadevanj Vatikana, da Slovenija sprejme skoraj pol Afrike. Stara plošča.
Ne, ne bo NSi uspelo, da bi popravila – kako naj zapišem – “samogenocidno” – dejanje slovenskih komunistov med drugo svetovno vojno in po njej. Kje pa naj vzame sedanja – domnevno – demokratična, v resnici še vedno komunistična slovenska politika – kakih dvesto tisoč državljanov, ki bodo podpirali NSi oziroma krščansko demokracijo? Problematično pa je tudi to, kot vemo, da slovenski kristjani večinoma ne sodijo na desnico, desni kristjani, zlasti duhovniki, so bili pobiti in izgnani, redki so ostali, krščansko socialistično usmerjeni kristjani pa predvsem nadaljujejo, vsaj pretežna večina, tradicijo Kocbekovih krščanskih socialistov, po vojni edinih kolikor toliko svobodnih v komunistični diktaturi. Pa še nekaj bremeni slovenske kristjane: da bi jih komunisti do konca ponižali, so jih silili v sodelovanje z udbo, komunistično tajno policijo. Tega, udbovskega sodelovanja je bilo preveč, veliko preveč, da bi NSi uspelo pridobiti veliko podporo slovenskih nekomunističnih državljanov. Spomin je še preveč živ, in – navsezadnje – kje pa imamo zagotovila, da ni tudi sedanji napad na predsednika SDS g. Janeza Janšo, predvsem žlahtni sadež s Kučanove udbovske jablane v podzemskem komunističnem raju.
Že v preteklosti so se pravi disidenti hudo bali žlahtnih kristjanov, kot so jih ironično imenovali partijski voditelji, tudi g. Kučan, zlasti tistih katolikov, ki jim je brez problemov vse uspelo, se najbolj čudovito sodelovanje s Partijo. Stara plošča. (Marsikdaj se je tudi zgodilo, da je kak direktor, ko je hotel – ali moral – na sestanku sprejeti hudo slab, škodljiv sklep, zaradi česar so mu nasprotovali celo najbolj zagrizeni komunisti, poklical na pomoč tiste, o katerih je vedel, da so pravi kristjani, in dosegel svoje. Zato so se jih številni bolj ali manj svobodni duhovi bali. )
Skratka, gospodje pri Mladini, če se ne bodo člani in podporniki NSi preveč prepirali s sedanjimi “kitajsko” tajkunskimi slovenskimi komunisti, bodo smeli še kakih sto let obnavljati slovensko desnico, ki je zdaj sploh ni. Kajti SDS je v resnici Pučnikova – zdrava – slovenska socialna demokracija, kakršno je spoznal v Nemčiji. Zdaj pa je tudi ni več, ker so socialni demokrati sprejeli vpliv partije, seveda zahodno- in vzhodnonemške. Seveda pa se bo NSi kljub vsemu dokaj lepo godilo, če bo poslej “pridna” zaveznica levih strank, saj bodo SDS likvidirali in upokojili ( ali pa spet zaprli, ker menda pripravlja oboroženi upor?) g. Janšo. Da, tudi s pomočjo izdajalcev stranki SDS in prijateljev v SDS – žlahtni NSi. Poti nazaj ni. EU je že informirana, prav danes se je zgodilo, tudi to, da. Tudi to je stara plošča, hudo beograjska. Hudo Kučanova. Hudo totalitarna. Hudo, hudo svinjska – stara plošča.
Ko je bia med vojno na pravi strani zgodovine skupina Kocbekovih krščanskih socialistov, siromaki, sploh niso – leta in leta – vedeli, da so njihovi “zlati komunisti” po vojni pokončali skoraj vse slovenske katolike na nepravi strani zgodovine – in še veliko več kot sto tisoč drugih ljudi z neprave strani zgodovine. Zelo so bili razočarani, Kocbekovi krščanski socialisti, ko je nekega lepega dne izšel v Trstu Pahorjev list Zaliv, v katerem je vse to pisalo. Prepričana pa sem, da bi se podobna zgodba lahko ponovila, če smo zdaj na začetku tretje svetovne vojne. Kljub temu, da bi bili glavni akterji v tokratni svetovni vojni nekoliko drugačni in – morda – tudi drugi. Slovenski komunisti in kristjani pa ne, ker drugačnih v Sloveniji ni. Stara plošča.
Pa česa, zaboga, je kriva desna sredina, če na zadnjih volitvah ni mogla Slovencev, potomcev samih partiji nikoli nevarnih ljudi, prepričati, naj ne volijo samih komunistov? Tega, da so zdaj na oblasti komunisti? ,Da, komunisti, gospodje levi politiki pri Mladini. Da to ni res?
Kdo ve? Še posebno je res, gospodje pri Mladini, če so po mnenju sedanjih slovenskih levih množic, ki so volile komuniste, torej skoraj dve tretjini Slovencev, prepričanih, zlasti zaradi štiridesetletnega hujskanja iz vseh, prav vseh medijev, razen morda dveh ali treh desnih, vsak podpornik SDS janšist. Je fašist. Je nacist. Je takšen, kot so tisti, izdajalci, ki so jih partizani oziroma komunisti, na pravi strani zgodovine, pometali na smetišče zgodovine.
Vse to pa pomeni, da v Sloveniji še nimamo demokracijo. Zmaga levih strank, v resnici komunističnih, s člani in podporniki, ki še častijo Tita, Kidriča, Kardelja, Kučana in nazadnje dr. Goloba, novega, voditelja te politične vrste Slovencev – osvežene in posodobljene s Sorosevo trikrat totalitarno globalistično multikulturnostjo, fašistično, nacistično in komunistično, le da v posebnih kombinacijah in razmerjih.
Zaradi vsega tega ni mogoče oživiti slovenske desnice. In to, gospodje pri Mladini, prav dobro veste. In prav zato se, gospodje pri Mladini, nesramno norčujete iz slovenske desnice, mrtve za vedno, da bolj mrtva biti ne more, in ne bo mogla biti – nikoli. Ni otrok tistih, ki bi lahko svobodno vzgajali otroke v dobre predstavnike desnih slovenskih strank. Ni potomcev med drugo svetovno vojno in po njej slovenskih pobitih nasprotnikov komunistične revolucije (kmetov, meščanov, vernikov itn.), ki bi lahko vzgojili vsaj dvesto tisoč, po moči približno enakovrednih, tekmecev komunističnega ali celo vsaj malo res samo levega političnega pola v Sloveniji. Saj vsi vemo, tudi vi, gospodje pri Mladini, da so med drugo svetovno vojno in po njej vse prave protikomuniste in njihove bližnje Titovi stalinisti pobili in izgnali iz Slovenije. Vsi državljani so morali podpirati komunizem, drugače ni bilo mogoče živeti, niti preživeti, v Titovi svobodi. Po osamosvojitvi pa je minister dr. Gaber postavil in utrdil srhljivo komunistično šolstvo. Da se ne bi znova pojavila desna politika s (pre)številnimi podporniki. Kar pa zadeva sedanjo vlado, vlado dr. Goloba, ima ta na programu eno samo točko: udbovdko likvidacijo “janšistične” SDS in njenega predsednika Janeza Janše, po naročilu botra Milana Kucana. Pa naj ne igrata prozornih igric, da se ne razumeta prav odlicno. Saj sta tudi brez teh igric dovolj nagnusna komunistična klovna, eden bolj star, drugi pa bolj nor. Udbovsko likvidatorstvo pa je poslanstvo tudi vseh levih slovenskih nevladnih organizacij, se zlasti lady Kovačeve, posoljene popoprane in v mokci povaljane, pa “spohane” na vročem olju v Sorosevi kuhinji za globalne multikulturne eksperimente brez meja. V dveh besedah: udbovsko likvidatorstvo. Stara, stara komunistična plošča.
