Piše: Frančiška Franca Buttolo
Gospod predsednik vlade bi moral že pred kakim mesecem odstopiti. Res je uspešno zanikal, da so v Sloveniji razne epidemije, zaradi katerih se mu – v veliki meri – sesuva zdravstvo, ampak kaj, ko se je, povsem odkrito, moral sprijazniti z novo epidemijo, s stalinistično feministično kugo. Kajti minister Maljevac je v resnici prvi stalinistični feminist v sedanji slovenski vladi. Zdaj ustanavlja banko za skupno življenje vseh družin in posameznikov v velikih stalinističnih blokih, verjetno pa tudi nacionaliziranih stavbah prevec premožnih stark in starčkov.
Institut 8. marec, ki ga vodi totalitarna feministka Nika Kovač, je neznosno smrdljiva stalinistična greznica, ki bi jo morali takoj zapreti. Drugače bo kmalu takšna vsa država, skupaj z vso politiko, sodstvom, šolstvom, zdravstvom itn. Slovenskega prebivalstva pa v Sloveniji – skoraj – ne bo več. Kdor bo le mogel, se bo izselil.
Se sploh zavedamo, kaj hoče minister Maljevac s svojimi stanovanjskimi zadrugami po vzoru zgodnejše revolucionarne ruske politike? Se sploh zavedamo, kaj pomeni njegova nedavna izjava, da vidi v stanovanjskih zadrugah tudi rešitev za dolgotrajno oskrbo? Ko je govoril o tem svojem idealnem stalinističnem zadružništvu, menda po vzoru nekih neostalinističnih komun, menda v Kataloniji in Zürichu, kot je rekel.
Najprej naj bi posameznik v takšno zadrugo vložil okoli 15 odstotkov od vrednosti stanovanja, potem pa bi plačeval nekoliko nižjo stanarino od tiste na prostem trgu. Seveda pa ne bi imel nikakršne možnosti, da bi s tem denarjem stanovanje od zadruge kupil, pač pa bi bil njen solastnik, predvsem pa bi imel pravico do političnega vodenja banke in do političnega vodenja stavbe, v kateri bi imel najemno stanovanje. Zelo neostalinistično.
Zakaj je to “kao” zadružništvo neostalinistično? Zato, ker bi morali v stavbah z zadružnimi stanovanji živeti povsem stalinistično: z eno samo – skupno – “družinsko” kuhinjo, z eno samo pralnico, z eno samo veliko dnevno sobo, z enim samim kagebejevskim “hišnikom”, ki bi o vseh vse vedel, itn. Stranišča pa bodo gotovo po svetlem vzoru legibitre, menda tako kot na FDV, za vse spole skupaj in tudi narazen. Kdo pa ve … Vsi, stari in mladi, si bodo menda medsebojno pomagali, kot je pred nekaj dnevi izjavil minister za stalinistično revolucijo Maljevac. Zato bo s stanovanjskimi zadrugami rešen tudi problem dolgotrajne oskrbe. Pa tudi ljubezen bo, predvidevam, v teh zadružnih stavbah pravičnejša.
Kot sem nekoč brala, mislim, da v pradavni tržaški “Slovenki”, da so imele prve komunistične revolucionarke v načrtu tudi pravično zakonsko ljubezen, mdr. s seznami imen na stenčasih v stanovnjskih stavbah s skupnimi prostori, kdo bo določeno noč s kom spal. Predvidevam, da bo tudi v zadrugah ministra Maljevca poskrbljeno za pravice vseh do srečne ljubezni od legibitre do multikulture, od lepih do grdih, od mladih do starih, od suhih do debelih. Le “naši”, zadružni, bodo morali biti.
Seveda ni čudno, da je že davno zaradi navala komunističnih feministk na tržaško “Slovenko” – to prvo slovensko žensko revijo (izhajala je od leta 1897), Marica Bartol Nadlišek jo je urejala do leta 1899. Kar zapustila jo je. Ker je bila evropska dama, predvsem pa velika domoljubna Slovenka. In prav zato je tudi ona, kot številne meščanske in verne pomembne Slovenke, še zdaj absolutno podcenjena slovenska pisateljica, čeprav je pomembnejša od hudo precenjene Zofke Kveder, ki je bila bliže komunističnim feministkam.
Frančiška Franca Buttolo
