Piše: Frančiška Buttolo
Verjamem, da vsak kulturni Slovenec ve, kaj so Benetke, številni slovenski ljubitelji literature in filma pa so tudi prebrali novelo Thomasa Manna “Smrt v Benetkah” ali pa si vsaj ogledali istoimenski film.
Gotovo je v noveli in v filmu najbolj srhljiv tisti vsebinski del, proti koncu tega dela, ko si Benečani z vsemi mogočimi sredstvi prizadevajo, da bi prikrili razsajanje “kuge” v svojem mestu, da bi zadržali turiste, ki so bili nujni za preživetje meščanov.
Kljub visoki ravni kulturnih prireditev in srečanj v Benetkah, so se, da bi zadržali obiskovalce, oprijeli celo najbolj grotesknih načinov zabave, tudi s tako imenovanimi ljudskimi pevci. Ena od skupin, z groteskno strašljivimi pevci in pesmimi, vsiljivo kroži med turisti po mestu, kot da bi jim naznanjala njihovo skorajšnjo smrt. O “kugi” pa niti pevci niti kdo drug obiskovalcem Benetk ne reče niti besede.
Pa vendar turisti bežijo, razen glavnega junaka, ki se zaradi svoje nesrečne ljubezni (dvakrat nesrečne, ker gre celo za prepovedano čustvo do mladoletnika) odloči za samomor z okužbo.
V sedanjem “kužnem” času, podobno kot v “Smrti v Benetkah”, poslušamo ogabno osladno glasbo iz starih časov, Titovih, čudovitih, komunističnih, ki so se z Golobovo vlado in ob Kučanovi izdatni podpori (po propadu “domobranskega janšizma”) vsaj deloma vrnili. O “kugi”, ki mori po Sloveniji, pa niti besede. Predsednik vlade je samo največji srhljivo groteskni klovn, ki s hripavim glasom, gotovo že okužen, nemočno vpije: “Vsi na ples! Saboterje bomo pa – zk, takole!”.
Na naših radijskih postajah, zlasti levih, vrtijo vse več grotesknih pesmi, starih in novih, suženjsko zaljubljenih v Titovo Jugoslavijo. O “kugi” pa niti besede. Samo kako neokusno šalo.
Še huje, po nekem čudežu, vsaj kar zadeva kulturo in demokracijo, je tudi za svobodo izražanja v EU, s kulturnim vodstvom iz držav, kakršna je bila Vzhodna Nemčija in še katera iz skupine sovjetskih satelitov, da, je tudi v EU etično in estetsko merilo za svobodo govora sedanja slovenska komunistična medijska svoboda, s komunisti, ki si na smrt prizadevajo izgnati z RTVS še zadnje demokrate, pravzaprav veliko večino poštenih medijskih delavcev, z vodstvom na čelu. Ampak kaj, ko tudi v EU nihče niti ne črhne o “kugi”, ki ima v svojih krempljih tudi že vso EU, ne le Slovenijo.
Ampak “kugi” je to prav malo mar. Kuga, ki v “Smrti v Benetkah” simbolizira – po avtorjevi volji, ali pa tudi ne – prvo svetovno vojno in konec evropskih cesarstev, v sedanji EU pa simbolizira konec Evrope z vso njeno kulturo. Da, v bistvu sedanja “kuga” simbolizira tretjo svetovno vojno. Kar pleši, Evropa, pleši, dokler te še držijo noge, že močno okužene, majave, ki jih na konice prstov že poljublja velika mrtvaška lobanja pogubne “kuge”.
Anticepilci imajo prav. Zdravila proti tej “kugi” ni. Tudi nobenega cepiva. Radio Ognjišče vrti pesem “Mi se imamo radi, radi, radi, radi ….”, glasno, glasno, vse glasneje, kot da je to zadnja pesem pred vesoljnim potopom. Ampak o razširjenosti smrtonosne “kuge”, o tej strašni “kugi” pa tudi na tem radiu – niti besede. Nihče si ne drzne zahtevati pravih in popolnih podatkov. Vse slovenske radijske postaje podpirajo zlate, kužne Titove čase, da bi ohranili Golobovo – hudo komunistične – vrednote, imenovane komunistična kuga ali razpad države. No, na samomor, kot Mannov junak, slovenski domoljubi še ne mislimo, ker še vedno sledimo Črtomiru in Črtomirom. Ker še vedno sledimo Trubarju in Prešernu, tudi Balantiču. Ker smo še vedno Slovenci, nismo samomorilci, kot sta Kučan in sedanji predsednik vlade Golob – ne golob miru, temveč prinašalec kuge.
Frančiška Buttolo
