Piše: Frančiška Buttolo
Sinoči (10. 3. 2023) smo pri nas doma poslušali na Nova24tv pogovor gospoda Borisa Tomašiča z gospodom mag. Matejem Toninom, predsednikom NSi.
Pričakovali smo, da bo govoril vsaj o tistih perečih problemih, ki trenutno najbolj mučijo slovensko družbo, na primer o pomanjkanju zdravnikov in zelo malomarnem delu ministra za zdravje, kot da bi se ta vlada ž različnimi izbrisi čakalnih vrst želela maščevati za domnevno namerno malomarno ravnanje z “izbrisanimi”. Ti so bili večinoma jugoslovanski priseljenci, ki so – bolj sli manj pasivno – nepopustljivo nasprotovali slovenski osamosvojitvi in demokratizaciji, tudi tako, da niso želeli prejeti ustreznih slovenskih dokumentov. Potem pa so trdili, da je bil nad njimi izveden pravni holokavst. Gospod Tonin očitno ni nikoli slišal za “izbrisane”. Zanj je največja politična nevarnost Janez Janša.
Nekaj bi v sinočnjem pogovoru gotovo morali slišati tudi o vse večjem številu priseljencev z Balkana in od drugod, skoraj z vsega sveta, ki jih zaradi pomanjkanja delovne sile morda res potrebujemo. Hkrati pa se v številnih krajih po Sloveniji že kažejo posledice izumiranja Slovencev in njihovega vse hitrejšega prilagajanja kulturam priseljencev, še zlasti zaradi njihove velike volje po prevzemanju politične moči, kjer je le mogoče. Najbolj pa se vse to kaže v večjih mestih – v Ljubljani, Mariboru in Kranju. Na volitvah v Sloveniji so vse manj pomembne programske razlike med strankami in gibanji, vse bolj pa prihajajo v ospredje nacionalne razlike. Zelo zanimiv je pojav, da so priseljenci z Balkana, od koder so velikokrat pribežali v Slovenijo zaradi medsebojnih sporov in spopadov med dvema balkanskima narodoma, pri nas politično enotni. Vsi balkanski priseljenci so politično bolj ali manj povezani v nekakšen fiktivni jugoslovanski narod, navdušen nad Titom in njegovim komunizmom. Zaradi tega se odlično razumejo s skrajno slovensko levico. In možnosti, da bi na volitvah desne stranke še kdaj zmagale, te možnosti ni. Priseljenci in slovenske leve stranke bodo poslej edina realna izbira slovenskih volivcev. Ampak sinoči smo iz ust gospoda Tonina izvedeli le to, da se je potrebno nekako znebiti gospoda Janeza Janše. Pa saj se ga je, za božjo voljo, znebil že gospod Kučan. Si NSi morda želi prevzeti ta njegov greh? To pa je hlapčevstvo, še Cankar – najboljši slovenski poznavalec te “čudovite” samoohranitvene poteze slovenskega naroda, bi se verjetno čudil.
No, tudi o legibitri, evtanaziji, ščurkih in rastlinah iz podzemskih laboratorijev multinacionalk – namesto hrane s slovenskih kmetij – ni bilo sinoči slišati niti besede. Samo to, da mora Janša zapustiti politiko. Ampak zakaj in čemu? Zato da ne bo več demokracije? Ker ne bo več potrebna, ko se bodo imele vse stranke neskončno rade? Ko bo opozicija samo še pomagala koaliciji, na primer pri brisanju predolgih seznamov bolnikov z napotnicami? Pri rušenju Muzeja slovenske osamosvojitve in graditvi novega – nekim novim “osamosvojiteljem”, s hudo izdajalskim Kučanom na čelu? Očitno. Gospod Tonin, ali morda mislite, da mora zaradi tega v pokoj Janez Janša, simbol slovenske zmage nad Titovo JLA, ki ima na vesti tisoče in tisoče slovenskih domoljubov, tudi tistih, nedolžnih ljudi, ki jih je revolucionarna komunistična partija, z najmanj dvoletnim brezobzirnim pobijanjem na začetku druge svetovne vojne, diabolično prisilila v obrambo – seveda z okupatorjevim orožjem. Samo zato, da bi po vojni lahko vso slovensko desnico izključila iz politike (večinoma pobila in izgnala) in sprejela totalitarno, komunistično ustavo.
Gospod Tonin, vas vse to ne zanima. Vi greste pogumno naprej v komunistično, pravzaprav v neokomunistično prihodnost, v skladu z zahtevami EU, vse bolj stalinistične. Ampak ne bo šlo tako gladko. Verjemite, da bo potrebno nekoliko premisliti, zakaj se zdi naši levici tako nujno čimprej odstraniti Janeza Janšo. In takšen premislek gotovo ne bo v korist vaši naklonjenosti večnemu komunistu Milanu Kučanu.
