Piše: Frančiška Buttolo
S takšnimi dejanji se bodo slovenski komunisti spet postavili na pravo stran zgodovine.
Kaj sporočajo v slabem slovenskem jeziku napisane grožnje? Da so imenitno ponarejene, strokovno na kar najvišji ravni – prilagojene sedanjim političnim razmeram v Sloveniji.
Zakaj?
Ko sem prvič prebrala največje smrtne grožnje po letu 1945 v Sloveniji, tik pred praznikom sestanka duhov v prazni sobi dne 27. aprila 1941, sem zaslutila, da gre pri teh grožnjah v resnici za ponaredek.
Nekdo je – v slogu slovenskega jezika neveščega siromaka z družbenega dna, morda pa celo iz katere od balkanskih držav – ukaz sedanje slovenske jugonostalgične komunistične partije v ilegali prevedel v takšno govorico, ki nakazuje upravičeno maščevanje ponižanih in užaljenih državljanov države Slovenije sedanjemu predsedniku vlade in vsej njegovi družini, tudi štirim otrokom.
Da je tako, kaže zadnja politična afera v zvezi z mejami na Balkanu.
Kolikor bodo grožnje uresničene, se bo slovenska partija izgovarjala, da krivci niso slovenski komunisti oziroma njihovo vodstvo, temveč nekdo, očitno neuravnovešen, ki je prišel z Balkana.
Tako sklepam zaradi tega, ker je gospod prof. dr. Igor Lukšič s FDV v oddaji Faktor – predvčerajšnjim in včeraj – proti koncu debate natančno obrazložil, zakaj sedanji predsednik vlade lahko pričakuje velike probleme v odnosih z Bosno.
Grožnje so se pojavile samo nekaj ur po tej profesorjevi obrazložitvi oziroma predvidevanju. Kot da se slovenska partija hudo trudi za izboljšanje teh odnosov.
In na kakšen način se trudi?
Kaj obljublja za pomoč pri dokončni rešitvi tega problema?
Glave tistih, ki jim zadnje dni simpatizerji komunističnih jugonostalgikov pošiljajo grožnje, kakršne lahko pošiljajo samo še v zbalkanizirani Sloveniji? Dosegli smo dno od dna. Naše medije in tiste, ki jih iz globoke države vodijo, pa zanimajo samo še odprte terase. Seveda je vsaka stranka, ponosna naslednica komunistične partije, potočila krokodiljo solzo, že zaradi Evrope. Ampak javna televizija, z nekdanjo direktorico, bledo svečenico partijskih interesov, je še vedno ponosna, ker je prav ona začela ta balkanski mrtvaški ples.
Kot da bo potem, ko se bomo zlepa ali zgrda rešili še zadnjega slovenskega osamosvojitelja, ki ga mladi in stari komunisti še niso mogli poslati v politični pokoj, Sloveniji, menda preveč zadolženi, uspelo lepše živeti.
Morda z udarniškim delom, z zmanjšanjem plač in pokojnin, z nacionalizacijo stanovanj tistih upokojencev, ki imajo prevelika, ali pa celo hiše, da bodo vanje naselili nesrečne «begunce« iz islamskih držav, na primer iz Afganistana, ki se jih drugi izogibljejo. Za takšno uslugo bo slovensko «demokratično« komunistično vodstvo EU bogato nagradila. Denarja bo kot peska. Socializma pa tudi. In vsi bodo zadovoljni, tudi zato, ker bodo Slovenci samo še komunisti in za komuniste, vsi drugi pa bodo zbežali.
Nekatere bodo, seveda, tudi odstranili, saj je dovolj načinov, pa tudi nesrečnikov, ki jih bodo komunisti pridobili za posebne naloge. Mala malica. Zgodovinska praksa potrjuje pravilnost takšnih ravnanj. S takšnimi dejanji se bodo slovenski komunisti spet postavili na pravo stran zgodovine.
Ne, ne gre za balkansko problem. Za slovenski problem gre, za nagon slovenskih komunistov in njihovih simpatizerjev po večni oblasti in moči. Demokracija, slovenski narod, samostojna Slovenija, vse to in še marsikaj, tudi človekove pravice, so zanje v resnici “drugorazredne teme”. Podobno elegantno se je izrazil predsednik države, ko so ga vprašali, kaj meni o razkritju tisoče povojnih žrtev komunističnega nasilja, ki so jih – veliko med njimi še živih oziroma ranjenih – zazidali v jašku opuščenega rudnika Huda jama.
Pač komunistična – dolgo zamolčana – pot na pravo stran zgodovine. Komunistična kultura – in tudi zlato slovensko uporniško srce.
Pa vesele aprilske in prvomajske nergaške proteste, vam želim, vsega presita malomeščanska partijska in udbovska druščina, z lažnimi borci NOB na čelu.
Sami ponaredki so vas.
Frančiška Buttolo
