Navsezdnje, ko poslušam razne nezadovoljneže, kako hudo jim je, ker živijo v državi brez vladavine prava, v državi, v kateri pozivanje k nasilnim protestom, razen pri še vedno komunističnem delu pavnikov, medijev in tretjerazrednih akademikov, ni prijazno sprejeto, vse pogosteje pomislim, da bi morali tovrstnim nezadovoljnežem vendarle povedati, naj končno sprevidijo, da so slovenske meje zanje odprte.
S svojimi pogledi, ki so nekakšna kopija ruske revolucije v kateri od južnoameriških mafijskih diktatur, kjer se neki naš veleumni marksist počuti kot riba v vodi, bi naši revolucionarji lahko v katerikoli državi z vladavino prava, dosegli vse, česar si tako želijo.
Lahko bi se lažno predstavljali, da so novinarji; lahko bi se zavzemali za nemoteno pobijanje nedolžnih ljudi v kakem Afganistanu, brez najmanjše pomoči katerekoli vojske, tudi vojakov ZN; lahko bi nasprotovali upoštevanju ukrepov ob pandemija, njihovo vihtenje velikanske zastave katere od priznano totalitarnih držav na glavnem trgu drugega največjega mesta pa bi bilo nagrajeno z visokim umetniškim priznanjem, kot tisoč vihtenje jugoslovanske zastave v Mariboru.
Dragi revolucionarji, Slovenija je odprta država, pridite vendar v lepše življenje. Slovenski državljanov pa ne hujskajte več k nasilnim protestom. Ne vsiljuje jim svoje komunistične revolucije, ker o njej ne veste ničesar. Prav ničesar. Še najmanj pa o njej ve tisti ljubki gospodič, ki še pri štiridesetih nosi pleničke.
Frančiška Buttolo, Ljubljana
