Pričujoči članek (v dveh delih) je nastal kot opozorilo na etično sporno dogajanje pred nekaj meseci, ko so si pred nedavnim slovenske skrajne feministke močno prizadevale, da bi neko visoko nosečo žensko z ustreznim zdravniškim posegom “odrešili” hudo prizadetega otroka. Ta po rojstvu verjetno sploh ne bi mogel živeti, vsaj ne več časa.
Pričujoče razmišljanje je seveda le skromen poskus osvetlitve ene od temnih strani bleščečega Meseca feminizma, tokrat skrajnega, ki je pogosto vpleten – materialno in etično-moralno, torej v praksi in nazorsko, v pravno zelo sporne prakse – najpogosteje v politiki (vse bolj talki nekaterih nasilnih nevladnih organizacij oziroma lobijev), v visoki znanostih (zlasti s področja medicine in biokemije), v gospodarstvu, kulturi in še marsikje.
Po zadnjih volitvah v Sloveniji sem namreč opazila, da se naenkrat – potem, ko sem poslušala novo predsednico Državnega zbora Republike Slovenije, kako je govorila o slovenski policiji in vladi – vse manj zanimam za politične stranke. Pogosteje pa razmišljam o skrajnem, že skoraj fašističnem feminizmu, ki pa ga seveda nikakor ne podpiram. Žal pa je skrajni feminizem tudi v Sloveniji že močno prisoten. Kljub travestitskemu maskiranju tovrstnih feministk v filmske dive (v DZ na primer z visokimi petkami, dekolteji in razporki) je skrajni, mogoče je reči fašistični feminizem, prisoten že v marsikateri slovenski politični stranki, največ pa ga je v Golobovi Svobodi, Meščevi Levici in v stranki Slovenskih demokratov Tanje Fajon.
Zaradi nasilnega vedenja slovenskih skrajnih feministk se vse pogosteje sprašujem o nekaterih glavnih, močno humanih svetovnih gibanjih in njihovih ideologijah, na prvi pogled neoporečnih, ali so tudi te v resnici samo krinka za izvajanje določenih vrst pritiskov in nasilja nad skupinami nič hudega slutečih ljudi, s katerimi manipulirajo zaradi osebnih koristi, koristi vodstva in članov posameznih humanih – načelno nevladnih organizacij (bog ne daj strankarskih ali kapitalistično buržoaznih!) – vedno pa z obilno finančno in politično podporo vladajočih tudi nevladajočih politik.
Ali niso skoraj vsa prizadevanja številnih nevladnih organizacij samo novim političnim in gospodarskim razmeram prilagojeni stari načini «sumljivih oseb« za uveljavljanje in bogatenje različnih skupin lenuhov, iztirjencev in kriminalcev v vseh družbah, ki hočejo uspeti z vplivom na temeljno družbeno strukturo (na politiko, pravo, gospodarstvo, vojsko, znanosti, kulturo idr.). Razlika je le v tem, da si današnje «sumljive osebe« prizadevajo pridobiti v svoje vrste čim več zelo, telo znanih in uglednih osebnosti, pravih zvezd na svojem področju dela. Zlasti pa želijo tovrstne organizacije in gibanja s prodreti v vse družbene strukture in sloje ali plasti, še najbolj pa v najvišje, ki v ustroju in delovanju družbe še najbolj odločajo in so zlasti za njeno delovanje tudi najbolj odgovorne. Na takšen način se je pojavila v samem vrhu nove slovenske vlade cela vrsta znanih aktivistov in aktivistk, tudi s samega vrha Slovenske filantropije. Torej želijo in hočejo – praktično vse – nevladne organizacije prevzeti vse veje oblasti, tudi “osvobojene” tako imenovane javne medije. Slovenska posebnost pa je, da tudi to vlado, na poseben način, iz ozadja, vodi naš “ljubljeni” Milan Kučan, zvesti Titov naslednik.
Frančiška Buttolo
