Piše: Frančiška (Franca) Buttolo
Moj povsem osebni pogled na novi rasizem, hujši od vseh dosedanjih, ali o dejstvu, da so današnje parade ponosa nevarnejše od rasistično-nacističnih pohodov Hitlerjevih podpornikov pred drugo svetovno vojno.
Sem pravkar, sredi razmišljanja o prelomnici v zgodovini sodobne kulture, ki jo je zaznamovala smrt velikega simbola zahodne civilizacije, zlasti evropske, a tudi svetovne, smrt njenega veličanstva – britanske kraljice Elizabete II, poskusila najti zadovoljiv odgovor na vprašanje, kateri ljudje predstavljajo zdaj središče ali jedro in vrh zahodne kulture.
Odgovor je bil zelo preprost, tako enostaven, da sama sebi nisem mogla verjeti. To so ljudje, ki so zamenjali stare vzore zahodne kulture in civilizacije, so predvsem tisti, ki so srce in duša parad ponosa po skoraj vsem svetu. Seveda v največji meri komunisti.
Tako, kot so nekdanji Hitlerjevi zakoni začeli prevladovati, z nasiljem, čeprav v navidezno neoporečni pravni obliki, torej z zakoni, se zdaj uveljavlja nacizmu samo navidezno nasprotujoči marksizem.(Gl.pombo 1) Rasistična pa sta oba, prvi je dosledno pobijal pripadnike nearijskih ras, drugi pa pripadnike vseh razredov, ki niso bili proletarske ali delavske “rase”. Skratka, če so nacistični rasisti pobijali predvsem zase (predvsem za Nemce), so komunisti pobijali za ves svetovni proletariat.
Pomembno pa je, zlasti za razumevanje prekinitve pakta Hitler-Stalin in za zaostritev druge svetovne vojne v letu 1941, da je Hitler, takoj ko je dojel, da si bo Stalin že po tej logiki kmalu zaželel tudi nemški proletariat, napadel Sovjetsko zvezo. Ker pa je svet komunizem razumel kot ideologijo z visokimi ideali, za svobodo in blagostanje vseh proletarcev sveta, je postal Stalin spoštovani zaveznik vseh (rdeča zvezda še zdaj ni simbol milijonov in milijonov žrtev komunizma, ker je bil namen komunistov dober, namen pa posvečuje sredstva, tudi milijone pobojev), ki so se borili in zmagali – Bogu hvala – v boju proti nacističnemu rasizmu in Hitlerjevi okupaciji številnih držav. Vendar pa je Stalin dosegel prav to, kar je zaslutil Hitler, ko ga je napadel. Dobil je pol Nemčije, njene državljane pa je spremenil v proletarce Sovjetske zveze.
In pravilno je razumel gospod Milan Kučan padec Berlinskega zidu, ko je rekel, da je ob padcu val komunizma pljusknil na Zahod. Navsezadnje so sedanji nemški komunisti, izobraženi – bolj ali manj – po Stalinovih učbenikih, gonilna sila Evropske unije. Pred dnevom smo lahko slišali neko “Veročko”, kako je zahtevala takojšen izgon z RTV Slovenija vseh, ki niso demokratičnega komunističnega prepričanja. Pa to še ni vse.
Pravkar je bil sprejet zakon o obveznem odvzemanju mladoletnih otrok starim staršem in drugim sorodnikom neprave rase, takšne, ki ne ustreza “legibitristični” ideologiji. Namreč, kot so klasični marksisti imenovali svojo utopično idealno družbo komunizem, tako sedanji moderni ali sodobni komunisti vidijo svojo bodočo utopično družbo kot kulturni marksizem, v resnici “legibitrizem”. Kulturni marksizem je izraz, ki se je v resnici ponudil kar sam od sebe, saj rasistični teoretični zagovorniki izginotja vseh ljudi, ki ne bodo “legibitrizirani” ( socializirani), ne pomeni nič drugega kot uveljavitev marksističnega SMISLA revolucije, zmage proletariata in “likvidacijo” vseh drugih razredov in plasti. Smisel proletarske revolucije je torej totalitaren, smisel spolne revolucije ali “legibitriziranje” vsega sveta pa prav tako. Legibitristi vsega sveta naj se združijo in izvedejo marksistično kulturno revolucijo. Verjetno imajo v mislih tretjo svetovno vojno.
V zadnjih dneh vidimo, da je v spopadu pravzaprav dvoje stalinizmov – Putinov in stalinizem EU. Rusi, najgloblje razmišljajoči na vsem Zahodu, bi se že davno uprli Putinu, ko ne bi bilo zahodnega stalinizma, dekadentnega, vendar stalinizma, z močno oporo v kulturnem marksizmu, tudi lgibitrizmu. Ni več spora med kapitalizmom in socializmom, gre samo za različne kapitalizme, celo na Kitajskem, ki se spreminjajo v različne totalitarizme, ki teoretično vsi uporabljajo rasistične prvine Hitlerjevega in Stalinovega sistema, totalitarizma na osnovi rasizma – rasnega pri Hitlerju in socialnega (družbenega, s pojmom proletariata kot čiste socialne rase) pri Stalinu.
Sedanje teorije spolnih razlik ali “legibitrizma” v resnici dobesedno posnemajo stalinistične metode revolucionarnega boja in komunističnega vladanja (po izvedbi revolucije). Čeprav na prvi pogled tovrstno komunistično početje ne more roditi večjih rezultatov, popolne ukinitve demokracije, je stvar drugačna. Ta totalitarizem oziroma “legibitrizem” je že na oblasti, v ZDA, v EU in se marsikje. Otroke proizvajajo kar na veliko, kajti “legibitristični” razred je vse močnejši, “legibitriranje” otrok se začne že v vrtcih, v osnovnih šolah, jutri pa bo morda obvezno tudi pri verouku. “Legibitrizem” bliskovito zamenjuje komunistični delavski razred. Vse to pa na osnovi znamenitega marksističnega “odkritja” oziroma zakona o razrednih nasprotjih (razrednem boju).
Opomba 1
Po mnenju številnih pravnih strokovnjakov zagotovil legitimnost Carl Schmitt (1888-1985), nemški politični teoretik in pravnik, o katerem pišejo tudi tole: Nekateri filozofi menijo, da je bil najvplivnejši nemški politični mislec 20. stoletja, medtem ko mu drugi pripisujejo, da je izdelal teoretsko podlago nacionalsocialističnega režima in slednjemu zagotovil legitimnost. Tako najdemo ocene, ki Schmitta proglašajo za »kronskega jurista tretjega rajha«, kot tudi mnenja, ki ne dajejo poudarka politični morali. Iz njegovih del so črpali številni filozofi, tudi Walter Benjamin, Leo Strauss in Slavoj Žižek. (Wikipedija, 10. 6. 2021, ob 9.19). (Prim. F. Buttolo, Studio City, po domače Na juriš, portal Demokracija).
Frančiška (Franca) Buttolo
