Piše: Frančiška Buttolo
Ne vprašajte, kdo vam laže. KUL in rdeča zvezda v parlamentu. To vsi vemo.
Slovenskim komunistom praktično v vseh levih strankah ob njihovem zavajanju in potiskanju Slovenije v še hujšo pandemijo, s še večjim številom žrtev, pa tudi v komunistično diktaturo opozicije KUL.
Same laži in prevare v znamenju rdeče zvezde silijo h kršenju ukrepov proti pandemiji, še najbolj pa nedolžne otroke. Seveda boste zmagali, vi, nasilna KUL, a predvsem z grozovitim številom mrtvih, obubožanih in ponižanih po pandemiji, tako kot so – šele po strašni drugi svetovni vojni, ko so pobili skoraj vso slovensko kulturno in gospodarsko elito našega naroda, zmagali vaši komunistični predniki, Titovi komunisti. Predvsem zato, ker so na najkrutejšimi revolucionarni način zlorabili pretežno poštene mlade fante in dekleta, včasih še skoraj otroke, našo antifašistično partizansko vojsko. Nanjo – žal – ne moramo biti tako iz vsega srca ponosni, kot bi radi bili, če jih stalinistično oziroma komunistično vodstvo ne bi tako nečloveško izkoristilo za zločine proti lastnemu narodu. Če jih ne bi bili zlorabili proti svojim najdražjim – očetom, materam, bratom, otrokom, prijateljem, zaročencem, zaročenkam, botrom, botricam, duhovnikom, proti svojim spoštovanim učiteljem itd. Vsi svobodoljubni, demokratični in domoljubni državljani si želimo, da bi lahko spoštovali našo partizansko vojsko, a je ne moremo brez zadržkov. In ker slovenska desnica tega dejstva ne prikriva, ji koalicija KUL podtika pripadnost skrajni desnici. Slovenija namreč še vedno zaman hrepeni po vojski, ki bi bila v celoti ustrezno vsestransko odlična. Partizanska in jugoslovanska nista mogli biti, sedanja pa bi lahko bila, še posebno odkar se sedanji obrambni minister iskreno zavzema za ta cilj, trn v peti komunistov v vseh levih strankah.
Namreč, prav tako kot so med vojno in po njej zlorabljali naše ljudi vaši komunistični predniki, zdaj vi, združba KUL, z rdečo zvezdo v parlamentu, zlorabljate poštene podpornike slovenske demokracije in številne nevladne organizacije, celo sam Mirovni inštitut, pa čeprav ga desetkrat preplačate s sredstvi iz vsakokratnega državnega proračuna. V Sloveniji zaradi tega v resnici sploh nimamo mirovnega inštituta, temveč le nekakšen protislovenski komunistični štab.
In tako, kot ne moremo biti brez velikih težav z vestjo ponosni na partizanske borce proti fašizmu in nacizmu zaradi njihovih komunističnih voditeljev, tako tudi nekoč, če bomo še narod in država, v kar pa ne verjamem, ne bomo mogli biti brez pomislekov ponosni na slovensko demokracijo, prav zaradi komunistov v KUL (v Kučanovi Umazani Luknji) ali globoki državi. Ta s pomočjo poslancev z rdečimi zvezdami v parlamentu pošilja svoja smrtonosna sporočila o prevzemanju oblasti sredi najhujše pandemije vseh časov. Morda z volitvami, ko bomo kot miši v luknji letali eden k drugemu, da bi se politično dogovarjali. Tisoč žrtev gor, tisoč žrtev dol, s tem se Kučanova KUL, njegova vesela globoka država ne ukvarja. Je preveč kul, predvsem pa ima dovolj odličnih mafijskih, neskončno brezskrbnih in pobalinsko veselih pravnikov na – večinoma – svojih lastnih sodiščih, celo na ustavnem.
Če se le nekoliko globlje zamislimo v zahteve slovenske leve opozicije KUL, opazimo, da ta deluje po vzorcu slovenske komunistične partije na začetku druge svetovne vojne. Vse te predpustne parade protju zaprtju šol in vrtcev – kljub visokemu številu okužb – niso nič drugega kot poskus genocida nad starejšimi in otroki v času najhujše epidemije vseh časov. Obolevajo namreč tudi otroci, nič manj hudo kot starejši, le da so pri njih okužbe še bolj zahrbtne. In kaj pomeni za tako maloštevilni narod, kakršni smo Slovenci, smrt enega samega otroka, oziroma njegova trajna obolelost? Jih nameravate nadomestiti, vi v KUL, s priseljenci iz držav, kakršen je na primer Afganistana? Ali vam je ljubše, celo popolno izginotje našega naroda, vprašujem zlasti prepričane komuniste (tiste «internacionaliste« in «multikulturaliste«, ki se niso «pródali Janši«, kot sem jih slišala govoriti)?
To zbiranje množic, s številnimi okuženimi, nemalokrat celo brez maske, sredi pandemije, močno pod vplivom spodbujanja glavnega medija globoke države – naše najstniško neodgovorne, komunistično veselo deviantne RTV – številne starejše spominja na delovanje komunistične likvidacije organizacije VOS (prababice sedanjega dela, nove udbe, Sloveniji sovražnega dela Sove, kjer preživlja krvave muke sedanji notranji minister). VOS je poskrbel (likvidiral) za smrt ogromnega števila nedolžnih, partijsko vodstvo pa za izsiljene, tako imenovane uporniške akcije oziroma napade na različne okupirane manjše kraje, npr. na Rašico. Takšni napadi so imeli strahotne posledice za cele množice slovenskih ljudi. Pri tem sta bila za partijo glavna predvsem dva cilja. Razveseliti Stalina s partijskimi poročili v Moskvo, ter dokazati, da povojna oblast pripada samo komunistom. Namreč – komunistične žrtve, slovensko ljudstvo, je bilo po mnenju komunističnega vodstva v celoti na njegovi strani, na strani partije, ki ga je vodila k svobodi. To so dokazovali celo s tisoči v partizanskih tiskarnah natipkanih «ljudskih« komunističnih, domnevno partizanskih pesmi. Res je, da so praktično vse te stalinistično navdahnjene «popevčice« plod partijskih kulturnih akcij med steroriziranim ljudstvom, daleč od vsakršne izpovedne avtentičnosti. Prej bi bilo mogoče reči, da so nastale pod prisilo aktivistov. Tega ne bi niti omenila, a je prav tovrstne pesmi navedel za dokaz komunistom naklonjenih Slovencev neki znani strokovnjak za literaturo, na proslavi v Postojni, pred desetletjem in več, na kateri je bil tudi tovariš Kučan, kot ga kličejo sotovariši.
Ker sedanja opozicija deluje tako zelo podobno kot je delovala pred, med in po drugi svetovni vojni komunistična partija, verjamem, da bo slavila tudi podobno zmago. Polno prevar, laži, zločinov in ponarejanj. Niso pošteni, niso nedolžni, niso prizanesljivi, niso demokratični, ti podporniki KUL (z rdečo zvezdi v parlamentu, ki je nočejo odstraniti), bodo pa zmagali. Prav zaradi vseh naštetih «vrlin«. Če si dovolim parafrazirati stavek žalostno razmišljajočega imenitnega literarnega raziskovalca Franceta Kidriča, ki je o svojem sinu Borisu in njegovih tovariših izjavil, da ti fantje ne obvladajo slovnice, bodo pa zmagali. (Trenutno žal ne morem navesti točnega citata, a saj imamo odlične literarne in druge zgodovinarje za ta čas, ki lahko potrdijo, da si tega nisem preprosto izmislila.)
Frančiška Buttolo, Ljubljana
