Piše: Frančiška Franca Buttolo
Slovenija, komaj čakam, da te Janez Janša ne bo več reševal iz jugoslovanskega dreka, kakršen je današnja resolucija!
Gospodu predsedniku vlade Janezu Janši vse čestitke za odlično opravljeno dvoletno delo v slovenski in evropski politiki. Zgodovina, ki je pravičnejša od preštevilnih Kučanovih “jugoslovanarjev”, ni mogla mimo prvovrstnega državnika. Predstavila ga je Evropi, predstavila ga je svetu. Janez Janša, edini slovenski državnik po letu 1941, ki ni ni bil niti komunist niti – bolj kot slovenski – predvsem jugoslovanski politik.
Če bi obveljalo mnenje Janševih nasprotnikov, v resnici njegovih smrtnih sovražnikov, nemalokrat zahrbtnih udbovskih zločincev, bi bil že trideset let v zaporu, še verjetneje pa v grobu. Govorili bi, da zaradi rušenja naše skupne domovine Jugoslavije, z državljani “jugoslovanske” narodnosti, v resnici pa zato, ker Slovenec ni smel biti v Jugoslaviji politik, kaj sele državnik. Lahko pa je bil Slovenec Titov največji klavec – ali kot predsednik prve slovenske komunistične vlade, ko so pobili 200 000 nedolžnih, nikoli obsojenih žrtev, ali pa kot teoretik pobijanja nedolžnih, z navodili, kako in koliko ljudi je potrebno pobiti, na primer duhovnikov, da revolucija ne bo ogrožena. Prav malo je pomembno, da nobena vladavina prava, na vsem širnem svetu, tovrstnih zločinov ni in ne bo nikoli prepričljivo obsodila. Gospa, ki menda vodi EU, je letos na Bledu samo nekaj mrmrala, da ima imajo tudi komunistični politiki pač svoje biografije. Zelo ponižujoče za njihove nemočne žrtve, mrtve in še žive. Stalin, Tito, Ranković, Kidrič, Maček imajo za seboj samo biografije, zločinov pa nikakor. Bili so pač revolucionarji. Komunistični revolucionarji. Za kaj bi komplicirali, saj vendar vsi vemo, da revolucionarji pač “revolucionarijo” – pobijajo, morijo, “likvidirajo”. To pa nikakor ni zločinsko – kot je bilo mogoče razumeti gospo, ki vodi EU, ko je govorila na Bledu o Kučanovi modrosti in tem, da bo jutri nov, seveda komunistični, dan.
Tako vidi slovensko prihodnost “taglavna drugarica” v EU. In kam vse to vodi Slovence in Slovenijo? Po mojem mnenju v strašno obračunavanje z vsemi, ki smo podpirali gospoda Janeza Janšo. V obračunavanje, ki ga bo vsestransko podpirala EU. Njeni napol legalni vodilni politiki v resnici niso kaj prida boljša od ruskih ali kitajskih. Sama zahrbtnost in trgovanje, tudi za drobiž, z velesilami na takšen način, da prodani oziroma žrtvovani narod ali državo (z zadrževanjem financiranja) EU prav primitivno obsodi neupoštevanja vladavine prava, kot na primer Poljsko, Madžarsko in – vse tako kaže – tudi Slovenijo.
Zaradi vsega tega, dragi jugonostalgični slovenski državljani, vam iz vsega srca želim, da bi čimprej vladali sami, brez desnih in desnosredinskih strank, predvsem pa brez gospoda Janeza Janše. Ker sem že stara, se namreč dobro spominjam, kako se nam je godilo v Titovi Jugoslaviji. Nisem maščevalna, a tega, kar si želijo slovenski jugonostalgiki, s komunistom Kučanom na čelu, jim iz vsega srca privoščim. Naj se ljuba usoda nekoliko poigra z vami in vašimi potomci. EU vam bo gotovo – v vseh ozirih – pomagala. EU, za zdaj še sramežljivo, v resnici še najbolj verjame – ne v Boga – temveč v rdečo zvezdo in njeno “biografijo”.
Gospodu Janezu Janši pa še enkrat – najlepša hvala za vse.
Opomba:
Sprašujejo me, zakaj sem zapisala, da g. Janša ni bil komunist.
Zato, ker mi, ki smo bili v Titovi Jugoslaviji kot mladoletni oziroma najstniki sprejeti v parijo (tudi jaz sama), nato pa še v Jugoslaviji izstopili ali pa bili izključeni, v resnici nismo bili komunisti. Prav tako niso bili komunisti vsi tisi člani partije, ki so morali v to organizacijo, če so hoteli obdržati službo, pa so to tudi javno povedali. Vse to niso bili komunisti, temveč žrtve partijskega nasilja.
