Piše: Frančiška Buttolo
Kako naj začnem z opisom svojega vtisa ob sinočnji Evroviziji 2024? Morda z vzklikom: “Popevka je mrtva! Živela politična propaganda za pedofilijo!”
Ko sem sinoči spremljala Evrovizijo, sem bila še dokaj zadovoljna. Pesmi so bile dobre, tudi slovenska. Čestitke! Problem je bolj v tem, da so bile skoraj vse v resnici še preveč popolne, da bi bile sploh lahko popevke. Bile so vse prej kot tista čudovita evropska – zgledno nepopolna – glasbena zvrst, ki lovi nujno ravnotežje v povezavi med vrhunsko televizijsko glasbeno, pa tudi pesniško in vizualno še sprejemljivo kvaliteto, predvsem pa omogoča obvezno dostopnost (pot do ljudskih src) najširšim evropskim množicam. Vsega tega zdaj ni več. Pesmi so v vseh pogledih popolne. So perfektni del televizijskega šova. To pomeni, da je na Zahodu s popevkarsko klasiko konec. Dobili pa smo popolno televizijsko politično propagandno – izrazito totalitarno televizijsko zvrst, za katero je evropska klasična, narodnostno opredeljena, popevka samo še klasični rasizem.
Vse prvine globalistične evrovizijske “popevke” – glasbene in vsebinske – so tehnično (digitalno) tako podrobno obdelane, da je to že prav grozljivo. Ta popolnost glasbenih in besednih elementov in njihova tehnološko popolna sestava pa me je sinoči spomnila na razočaranje mojega karizmatičnega profesorja svetovne literature, ki nam je v začetku šestdesetih v seminarju potožil nad svojim razočaranjem ob pogledu na obnovljeno stebrovje v Partenonu, ko je obiskal Atene.
In sinočnja pesem Evrovizije se mi je zdela še najbolj podobna končnemu učinku obnovljenih stebrov Partenona, kot ga je opisal moj karizmatični profesor. Američani, ki so pomagali pri obnovi tega svetišča, so namreč določene manjkajoče stebre tako popolno obdelali z najboljšimi stroji, da so bili vsi enaki – brez ene same tehnične pomanjkljivosti, kaj šele resne napake, tudi te – nemalokrat – značilne in nadvse pomembne za najvišji umetniški učinek prvotnih – ročno izdelanih – stebrov. In pogled na obnovljeno – “ameriško” – stebrovje je bil zaradi njegove, prav krute popolnosti, zelo moteče tehnično “idealen”, prav prostaško vsiljiv. Da, pogled na obnovljene stebre je bil daleč od tistega, ki ga je imel profesor ob pogledu na izvirne, neobnovljene stebre. Ugotovil je, da pri “ameriških” ni ostalo skoraj nič od antične umetniške prepričljivosti. Vse to pa skoraj samo zaradi ganljivega učinka izvirne, nepopolne obdelave antičnih stebrov, tako človeško – humano – ranljivih. V resnici so bili UMETNIŠKA dela, v vsej njihovi posebni človeški milini nepopolnosti vsakega od njih. Da, v vsej človekovi tragediji zaradi nepopolnosti vsakega od njih. Zdaj pa turisti še najbolj občudujejo nove stebre, torej predvsem ameriško tehniko. Zdaj množice zahodnih turistov v resnici občudujejo – prav častijo – ne grški, temveč AMERIŠKI Partenon.
Ta – ameriški – Partenon pa je pošastno tog. In prav takšne so zadnja leta “popevke” Evrovizije. Pravi čudež v medsebojni povezavi Evropejcev so popevke dosegale samo na začetku te – evropske – prireditve. Amerikanizacija pa je evropsko popevko dvignila do tehnične, zlasti vizualne, glasbene in sporočilne POPOLNOSTI, uničila. Evropa ni več sposobna sposobna iz preproste melodije in prav takšnega besedila ničesar več ustvariti. Pastirska pesem nikogar več ne gane.
Prav narobe, vsi so navdušeni predvsem nad urbanimi političnimi sporočili. Letos bi se še Hitler razveselil zelo rasističnega gesla birokratov z Evrovizije: “Pedofilija za vse!” Kdor ni za kvir, je rasist. In kvir, v katerem je vse več mladoletnikov, saj bo kmalu obvezen celo v osnovnih šolah, menda tudi že v vrtcih, ni v resnici prav nič drugega kot nekoliko daljši “umetniški” ovinek do svobodne PEDOFILIJE. Kajti glavni cilj svetovne multikulturne, bolj ali manj marksistične, politične in finančne elite, je svobodna pedofilija. Podobna tisti v antiki. EU je že popolnoma v njenih rokah, ker so banke pedofilov izjemno močne in radodarne. In na ateističnem Zahodu se pod geslom urbanih svoboščin, mešanice različnih sodobnih totalitarizmov, kotijo tudi številni antični družbeni ideali, predvsem pa suženjstvo, seveda digitalizirano. Samo antično umetnost digitalni globalizem popolnoma odklanja. Ker digitalna družba ne priznava humanizma, temveč ga uporablja le za svoje izkoriščevalske zlorabe in trike.
Zato se je tudi vsa umetnost evropske popevke ali pesmi Evrovizije zožila na kup denarja zahodne pedofilske elite, močne in tudi radodarne, ki ima v švicarskih bankah ogromno denarja. Letos ga je ta svetovna kriminalna združba vložila tudi v evrovizijsko propagando za uzakonitev svobodne pedofilije. Saj menda ni vsa Evropa tako neumna, da bi verjela, kako sta le po naključju zmagala dva – še skoraj otročička – rožnato, po vsem videzu spolno še nedozorelo, švicarsko dete in “baby” s Hrvaške. Zmagalo je, seveda, švicarsko rožnato detece, ker ima Švica več denarja za prihodnjo ameriško glasbeno prireditev – Evrovizija 2025.
