Piše: Frančiška Buttolo, Ljubljana
Z zanimanjem prebiram članke o slovenski pokojninski reformi in o vplivu birokracije EU na varčevanje s tem državnim “metanjem denarja skozi okno”. Moram priznati, da se politika v Bruselju vse bolj kaže kot pravi totalitarizem, tudi za upokojence. Vsi bomo morali več plačevati za pokojnine, te pa bodo vse manjše, dokler jih sploh ne bo več. Nabrani denar zanje pa bodo v državah EU morali – pa tudi na vsem Zahodu – skoraj v celoti uporabiti za delovanje bruseljske birokracije, največ za obrambo. Najprej pa bodo ZDA še bolj zmanjšale različne vrste podpore EU, še zlasti na področju obrambe, ker EU premalo – in preveč neredno – izpolnjuje celo svoje obveznosti za NATO.
Ob neprijetnem dejstvu, da nas je starih in bolnih iz leta v leto več kot tistih, ki delajo in plačujejo v državno pokojninsko blagajno, se je potrebno resno zamisliti, na kakšen način bo EU najverjetneje reševala ta zahodnoevropski problem. Gotovo s podaljšano delovno dobo, najbrž na različnih področjih dela različno dolgo, vendar več kot do sedemdesetega leta v resnici ne bo mogoče delati na nobenem delovnem mestu.
Zato bodo morali skoraj vsi upokojenci karkoli delati tudi po sedemdesetem letu, v glavnem zaradi prenizkih pokojnin. Verjetno pa bodo tudi za vse enake, na primer kakih 500 evrov za navadne državljane, v neomejeni višini pa bodo samo za najbolj zaslužne.
Gotovo bodo morali upokojenci prodati vso svoje imetje, ker država lastnikom nepremičnin in drugih vrst imetja ne bo dajala nikakršne socialne podpore. Kdor pa ne bo mogel živeti, mu bodo predlagali, kot to že počnejo v nekaterih državah, naj se odloči za evtanazijo. Brala sem, da so takšno rešitev predlagali celo neki upokojeni gospe vojni veteranki v Kanadi, ko je ustrezni državni urad prosila za pomoč pri nakupu invalidskega dvigala na domačem stopnišču.
Vse bolj se torej kaže velika potreba najbolj razvitih zahodnih držav, da zaposlene čim manj plačujejo in jih čim bolj obremenijo z davki ter z različnimi prispevki, predvsem za zdravstvo in za pokojnine. Ko države svoje zaposlene že tako rekoč do konca oropajo, jim – seveda – nočejo vrniti njihovih prispevkov, ko jih – stari in bolni – najbolj potrebujejo.
Na vsem Zahodu so vse daljše vrste za specialne zdravstvene preglede, a se o tem ne sme poročati v medijih. Stari bolniki umirajo, da sprostijo preveliko obremenitev zdravstvenih in pokojninskih blagajn. To ni nikakršna slovenska posebnost. In v vseh državah so pokojnine vse nižje, skoraj nemogoče pa je navadnemu upokojencu najti primeren dom za stare. In čista laž je tisto govorjenje o tem, da bo sedanja slovenska vlada izboljšala življenje upokojencev, pa da bo zanje celo uredila dolgotrajno oskrbo. EU bi to kmalu preprečila, pravzaprav je že. Vprašanje iz EU pa je zdaj samo še eno: “Zakaj še niste uvedli evtanazije.” Ce kdo ne verjame, naj vpraša gospo predsednico države.
Kako močno je pri srcu evtanazija, zlasti tistim, ki še sledijo komunističnim idealom Josipa Broza Tita (še zlasti zato, ker evtanazija ne bo potrebna za reševanje problemov upokojencev z neomejeno visokimi pokojninami) je vidno tudi v komentarju pod enim mojih zadnjih člankov na spletu (žlahtni avtor se je podpisal Tvoja vest): “Frančiška, ne samo spomin, tudi razsodnost te je zapustila.. škoda, ker evtananazija še ni dovoljena.”
